Razmišljanja brata Aloisa

Ana Tulipan — 2015-12-31T19:30:00Z

Vsak večer srečanja bo br. Alois pri večerni molitvi nagovoril mlade. Besedilo njegovih razmišljanj bo objavljeno tukaj.

Brat Alois, Valencija, četrtek, 31. december 2015, zvečer

Tu v Valenciji smo bili deležni tako velikodušnega sprejema. Rad bi se zahvalil družinam, župnijam, cerkvenim voditeljem, vsem tistim v upravi mesta, skupnosti Valencije in države, ki so omogočili nemoten potek našega srečanja.

Vsak večer sem vam pripovedoval o Siriji in mnogi se sprašujete: kaj lahko storimo, ko smo soočeni z nasiljem? Odgovor, ki sem ga slišal tam, je: kar lahko storimo, je to, da izrazimo, da Bog ne želi nasilja, ampak da je Bog ljubezen. Ne le z besedami, ampak z našimi življenji.

Pokažimo, da je Cerkev občestvo ljubezni, tako, da smo odprti za ljudi okrog nas – z izkazovanjem gostoljubnosti, zagovarjanjem zatiranih, z deljenjem tega, kar imamo.

Znamenja upanja nas opogumljajo, da bi uvedli več bratstva v naše družbe. Eno takih znamenj so iniciative deljenja, ki jih je vedno več, npr. s tistimi, ki poznajo preizkušnjo brezposelnosti, ali pa z migranti.

Veseli smo, da smo v Taizé pred kratkim lahko naselili krščansko družino iz Iraka. Sedaj so z nami tu v Valenciji.

Prav tako gostimo enajst mladih muslimanskih migrantov iz Sudana in Afganistana. Med obrokom so nam povedali, da obsojajo tiste, ki islam uporabljajo za izvajanje grozodejstev.

Tak preprost stik z muslimani spremeni naš pogled. Kot kristjani želimo odkrivati, kako je Bog navzoč tudi v drugih veroizpovedih. In skupaj z njimi moramo potrditi, da je nemogoče, da bi bilo nasilje v imenu Boga upravičeno.

Še eno znamenje upanja: mnogi se zavedajo, da se morata bratstvo in usmiljenje razširiti na naš prelepi planet, na vse stvarstvo. Zemlja je naš skupni dom. Naša solidarnost z vsem stvarstvom je prav tako način iskanja miru.

Izkoriščanje naravnih bogastev, ne oziraje se na solidarnost s prihodnjimi generacijami, je nepravičnost in sebičnost. Vsak lahko k prihodnosti miru prispeva z deljenjem in z izbiro treznega življenjskega stila.

In vztrajajmo pri molitvi za mir. Bi lahko vsi, vsako nedeljo zvečer, preživeli pol ure v tišini v cerkvi? Pol ure, posvečene najprej izročanju držav in trpečih zaradi nasilja Bogu, pa tudi da bi sprejeli Kristusov mir v nas samih.

Upamo, da lahko naše romanje v teh dneh sodeluje pri izgradnji Evrope v vsej njeni prekrasni različnosti, v tem času, ko se poraja dvom: Evropo, katere narodi bodo bolj povezani med seboj, Evropo, ki bo bolj solidarna z ostalimi celinami.

To leto želimo bratje živeti novo znamenje solidarnosti med celinami. Februarja bosta dva brata odšla živet na Kubo in tam oblikovala majhno občestvo bratstva in deljenja. Navdušen sem, da to lahko oznanim tukaj, saj je Španija vedno bila blizu Kubi.

Nazaj doma si bomo še vedno prizadevali biti priče miru okrog nas. Spomnimo se: vsako od naših življenj lahko postane majhna lučka miru, ki sije v temi, pa čeprav se včasih zdi, da je plamen šibak in oklevajoč.

S svojo skrivnostno navzočnostjo nas Kristus, vstali Bog, spremlja. Ponižno nas, tako kot Petra v evangeliju, sprašuje: »Ali me imaš rad?« In kot Peter želimo odgovoriti: »Ti vse veš; ti veš, da te imam rad.«

Brat Alois, Valencija, sreda, 30. december 2015, zvečer

Med preživljanjem Božiča v Siriji sem lahko bolje razumel, kako naporno je za ljudi te dežele zavedanje, da območja boja niso nikoli daleč stran. Ljudje so se navadili na zvok bomb.

Z vami bi rad delil najmočnejše besede, ki sem jih slišal v Siriji. Izrekel jih je eden od mladih: »Povejte Evropi, povejte na srečanju v Valenciji, da je večina prebivalcev Sirije vedno živela in še naprej želi živeti skupaj, z različnimi religijami.«

In ta mladi Sirec je žalostno zaključil: »Ampak naš glas ni slišan. Hrup orožja je tisti, ki je najglasnejši.«

Soočeni z nasiljem, kjerkoli se pojavi, se nekateri sprašujejo: kje je Bog? Bog je tam, trpi skupaj z žrtvami. Mi smo tisti, ki moramo biti priče, s sočutjem in usmiljenjem.

Včasih dopustimo strahu, da nas hipnotizira. Zoperstavljanje strahu ne pomeni, da mora strah izginiti, ampak da nas ne sme ohromiti.

Obnovljeno bratstvo med ljudmi je edini način, kako pripraviti prihodnost miru. Ne smemo dovoliti, da bi zavračanje drugih vstopilo v naša srca, saj je to seme barbarizma.

Bratstvo je pot, ki jo je začel Jezus, o njej govori v priliki o usmiljenem Samarijanu, ki smo jo pravkar prebrali in katero ponazarja Ikona usmiljenja tu pred nami.

Kristjani skupaj tvorimo vidno Cerkev, ampak verjamemo, da evangelij ustvarja širše občestvo: v srcu Boga vse človeštvo tvori eno samo družino. Ali smo v polnosti sprejeli pluralnost te človeške družine? V nasprotnem primeru ne bomo mogli stremeti k univerzalnemu bratstvu.

Jutri boste iskali načine kako razširiti usmiljenje v njegovih družbenih razsežnostih: kako preseči strah pred tujcem, kulturne razlike, kako pomagati oblikovati novo podobo, ki jo migracije dajejo našim družbam?

Ko v Taizéju vsak teden sprejemamo mlade iz vseh ozadij, s pripravljanjem »romanja zaupanja na zemlji«, s srečanji na vseh celinah, skušamo živeli to univerzalno bratstvo, ki pripravlja mir.

Naslednje poletje, po tednih srečanj v Taizéju, bomo imeli srečanje mladih v Afriki. Pomembno bo prisluhniti, kaj pravi Duh po mladih generacijah Afrike, katere zaznamuje tako močna vitalnost. Več tisoč mladih Zahodne Afrike se bo od 31. avgusta do 4. septembra zbralo v mestu Cotonou v Beninu, povabljeni pa ste tudi mladi z ostalih celin. Nocoj med nami z veseljem pozdravljamo dva mlada kaplana (katoličana in prostestanta) iz Benina.

In ob koncu leta 2016 bo potekalo 39. evropsko srečanje mladih.

Brat Alois, Valencija, torek, 29. december 2015, zvečer

Na začetku molitve:

Že več let je obstajalo vabilo, da pridemo v Valencijo za Evropsko srečanje. Pred letom dni, ko sem oznanil, da bo to mogoče letos, sem rekel mladim Špancem: Vi ste duhovni sinovi in hčere Terezije Avilske, katere 500-letnico slavimo, in hkrati tudi od sv. Janeza od Križa. V Španiji sta prebudila mistično življenje. Zdaj je vaša generacija na vrsti, da v vaši državi prižge ogenj prenovljene vere.

Radi smo prišli v Španijo, da bi prejeli ta ogenj, da bo lahko gorel po vsej Evropi. Radi smo prišli v Španijo, da bi odkrili bogato raznolikost njenih regij. Hvala nadškofu, dragemu kardinalu Cañizaresu, in Cerkvi v Valenciji za tako topel sprejem. Sedaj nam bo kardinal kratko spregovoril, jaz pa bom povedal nekaj besed ob koncu naše molitve.

Ob koncu molitve:

Sinoči sem vam povedal, kako sem preživel Božič v Siriji. Preden sem šel v Sirijo, sem bil v Libanonu, ki je preplavljen z begunci; vsaj dva milijona beguncev, ob štirih milijonih prebivalcev.

V dolini Bekaa smo obiskali provizorične tabore. Kot v Siriji, je name velik vtis naredila skrb vseh za otroke. V enem od taborov so begunci sami improvizirali šole, tudi za malčke. Večkrat sem slišal, da je izobrazba otrok zanje prioriteta.

Druga prioriteta zanje je, da skupaj živijo svojo različnost. Libanon nam pošilja naslednje sporočilo: sobivanje različnih religij je možno. Ta država temelji na medsebojnem spoštovanju. Tudi po preizkušnjah, ki so se razvile celo v državljansko vojno, so se Libanonci vrnili k temu idealu. Molimo skupaj z njimi, da bodo to lahko nadaljevali.

Danes je bilo vsakemu od vas predlagano, da se izroči božjemu usmiljenju, ki bo vedno obstajalo kot žuboreč izvir. S tem, ko se bomo naslednje leto posvečali iskanju načinov kako živeti usmiljenje, in se tako pridružili letu usmiljenja, ki ga je razglasil papež Frančišek, upamo, da bomo odkrili, da je Cerkev najprej občestvo ljubezni in odpuščanja. To boste poglobili jutri zjutraj.

Seveda, naše skupnosti, župnije, skupine so pogosto daleč od tega, o čemer sanjamo. Ampak Sveti Duh je navzoč v Cerkvi in nam omogoča, da hodimo po poteh odpuščanja.

Usmiljenje in sočutje sta evangeljski vrednoti, ki sta lahko odgovor na preizkušnje, s katerimi se soočajo naše družbe; usmiljenje in sočutje sta sposobna prekiniti spiralo nasilja med ljudmi. Mnogi kristjani po svetu dajo svoje življenje za spravo in mir. V zgodovini krščanstva so mnogi mučenci pozivali k ljubezni in odpuščanju.

Odpuščanje je beseda, ki ne pride vedno na naše ustnice. So celo situacije, v katerih ne moremo odpustiti. Ampak lahko pa te, ki ravnajo narobe, vsaj izročimo Kristusu in rečemo, kot on, ko je bil na križu: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo.«

Da bi Cerkev lahko vedno bolj postajala občestvo ljubezni in sprave, moramo kristjani nujno najti odgovor na naslednje vprašanje: kako pokazati, da je, ob spoštovanju pluralizma, enotnost mogoča?

Za napredovanje v smeri sprave med kristjani je bistveno, da se med seboj bolje poznamo – ne le na Zahodu, temveč tudi med kristjani Vzhoda in Zahoda. To je razlog, da smo z nekaj brati in mladimi iz različnih držav romali v Istanbul, Moskvo, Kijev in Lviv.

Ta romanja so bila tako pozitivna, da se bomo naslednje leto spet odpravili na tak obisk – tokrat v Romunijo. Patriarh Daniel se je strinjal, da lahko od 28. aprila do 1. maja skupaj s 150 mladimi sodelujemo pri pravoslavnem praznovanju Velike noči v Bukarešti.

Ali se zavedamo, da imamo, kot kristjani, poseben dar za pripravo poti miru in zaupanja na zemlji? Mi smo Kristusovo telo in občestvo med tistimi, ki sledijo Kristusu, lahko postane verodostojen znak sprave sredi človeštva.

Brat Alois, Valencija, ponedeljek, 28. december 2015, zvečer

Za vsakega od nas je velika radost, da smo prispeli sem in da smo lahko skupaj v tem prekrasnem mestu, Valenciji. Hvala vsem, ki ste nas sprejeli. Nocoj bi se vam rad zahvalil v valencijanščini: (po valencijansko) Hvala vsem mladim in ne-tako-mladim v mestu z okolico, hvala družinam in župnijam, toplina vaših src se nas je dotaknila.

V soboto sem prispel direktno iz Sirije, kjer sem preživel Božič. Pred tem sem bil v Libanonu, kjer sem se pridružil dvema bratoma, ki sta tam preživela dva meseca. Bližnji vzhod ni daleč stran od nas in kar se dogaja tam, vpliva na nas v Evropi.

Kogarkoli v Siriji sem srečal, je rekel: »Molite za nas.« Prisluhnimo njihovi prošnji in zaupajmo Bogu vse, ki trpijo nasilje na Bližnjem vzhodu. Nosimo v sebi bridki vprašanji, ki ju postavljajo: Zakaj vse to nasilje? Kje je Bog?

Božič sem preživel v sirskem mestu Homs. Stopnja uničenja je nepredstavljiva. Večina mesta je v ruševinah. To je mesto duhov. Nekatere družine se vračajo in se poskušajo znova naseliti v ruševinah, brez vode in elektrike.

V središču Homsa, pred uničeno grško-katoliško stolnico, so župljani pripravili božično praznovanje za otroke. Nekateri mladi so pripravili darila. Otroci so peli. Redko sem doživel božično praznovanje, kjer bi bilo evangeljsko sporočilo miru čutiti tako močno.

Ob Božiču se spominjamo, da je Jezus prišel, da bi pričeval o neskončnem božjem usmiljenju. Proti njemu je bilo sproženo nasilje, a to ni moglo premagati njegove ljubezni.

Danes po vsem svetu nove oblike stisk, migrantske, ekološke ali socialne, izzivajo vernike različnih veroizpovedi ter nevernike in zahtevajo nove oblike solidarnosti.

Brez da bi izgubili jasnost, a s kljubovanjem strahu, bi prosili Boga: Pokaži nam, kaj lahko takoj prispevamo, tako blizu kot daleč, da bi omogočili, da bo tvoj mir še naprej sijal sredi človeštva in vsemu stvarstvu?

Kaj lahko storimo, ko smo soočeni s konflikti? Ko so izbruhnili, je pogosto že prepozno. Spiralo sovraštva in maščevanja je izredno težko prekiniti. Rane so pregloboko, da bi srca lahko našla mir.

Kako biti bolj pozoren na način, kako se konflikti pripravljajo? Srca so tista, ki se morajo spremeniti. Mir mora izvirati iz globokega vira. Ta vir leži v miru, ki nam ga posreduje Bog. Da, svetovni mir se začenja v srcu.

Da bi postali žene in možje miru, potrebujemo pogum. Pogum evangelija, pogum usmiljenja nas žene, da za vsako človeško bitje odpremo svoje srce brezpogojno.

V teh dneh v Valenciji in skozi vse naslednje leto bomo skupaj iskali načine kako v nas prebuditi pogum usmiljenja. Pripravljenih je pet konkretnih predlogov. So v knjižici, ki ste jo prejeli.

Jutri se boste pogovarjali o prvem predlogu, o tistem, ki vodi k izviru: kako se izročiti Bogu, ki je usmiljenje? V Jezusovi priliki, ki smo jo prebrali nocoj, gre sin najprej stran od očeta, potem pa se vrne k njemu, se mu zaupa in v njegovi dobrodošlici odkrije podobo brezmejnega božjega usmiljenja. Tu je naš vir.