Taizé

Svetopisemsko besedilo s komentarji

2026-05-31T22:00:00Z

Ta premišljevanja o svetem pismu naj bi bila način iskanja Boga v tišini in molitvi v vsakdanjem življenju. Enkrat na dan si lahko vzameš trenutek za prebiranje svetopisemskega odlomka in kratkega spremljajočega besedila in zatem premisliš o vprašanjih. V manjših skupinah od 3 do 10 ljudi se lahko zberete in si izmenjate misli in mogoče si vzamete čas za molitev.

Upati onkraj vsakega upanja

András — 2024-12-29T08:34:11Z

Ko poslušam mlade v Taizéju in drugod,[1] od katerih se v vsakdanjem življenju mnogi soočajo s trdo resničnostjo, se sprašujem, kako najdejo moč za vztrajanje. To vprašanje postane še bolj pereče, kadar živijo na območjih, kjer divja vojna.

Od kod izvirata njihova odpornost in vztrajanje v dozdevno nemogočih razmerah? Ko sem jih poslušal, mi je postalo jasno, kako zaupanje v Boga verujočim omogoča, da hranijo upanje. In po Jezusovem vstajenju raste tudi gotovost, da smrt ne bo imela zadnje besede.

Zaupanje v vstajenje vzbuja upanje, da utrujenost od življenja ni končna točka. Poklicani smo za nekaj več. Mladi so z mano želeli deliti prav to upanje; upanje, ki je onkraj vsakega upanja in računa na novo življenje, ki se bo pojavilo, ko se bo vse zdelo izgubljeno.[2]

Marija je v svoji pesmi, ki je preplet hvalnice in upanja, vzkliknila: »Bog pokaže moč s svojo roko in razkropi ošabne. Bog vrže mogočne s prestolov in poviša nizke. Bog napolni lačne z dobrotami, bogate pa odpusti prazne.« (Lk 1,51–53) Da, drznimo si peti z njo in moliti, da bi se razmere spremenile. Celo ko se zdi, da Bog molči, se lahko nenadoma odpre pot.[3]

Hkrati pa storimo vse, kar lahko, tudi če se to ne zdi veliko, da izrazimo solidarnost z ljudmi v naši bližini, ki so v stiski, ki so se znašli v vojni ali so bili prisiljeni zapustiti lastno državo. Ali ne bo to tisto, kar nam bo omogočilo upati onkraj vsakega upanja?

Razmišljanja, ki sledijo, so v veliki meri rezultat srečanj in pogovorov z mladimi, ki so v zadnjem letu živeli v državah, kjer potekajo vojne ali spopadi. Poln sem hvaležnosti do vseh, ki so z nami delili svoje izkušnje in misli, pa tudi do najmlajših bratov v naši skupnosti, ki so s premišljeno skrbnostjo vse skupaj uredili.

Pogum za upanje

Ko hrepenimo po zaupanju v Božjo ljubezen, se nam pogosto zazdi, da je to, kar vidimo in zaznavamo okoli sebe, v nasprotju s to ljubeznijo. Ujeti smo med tem, kar je že dejstvo, in tem, kar šele pride. Ta prostor ni vedno prav udoben. Toda kadar se razpre proti upanju na izpolnitev,[4] se v nas nekaj sprosti.

Upanje terja potrpežljivost. »Upamo to, česar ne vidimo« (Rim 8,25), pravi apostol Pavel. Obrnjeni smo k tistemu, kar bo v polnosti prišlo takrat, ko bo to hotel Bog, hkrati pa nas vznemirjajo »zunaj boji, znotraj strahovi« (2 Kor 7,5); si upamo v teh razmerah vztrajati, namesto da bi pred njimi bežali?

»Abraham je veroval v upanju proti vsakemu upanju« (Rim 4,18). Abraham, predhodnik mnogih verujočih, se je Božje obljube oklepal daleč onkraj slehernega razumnega upanja. Z ženo Saro sta prejela, kar se jima je zdelo nemogoče.

Prerok Jeremija se je v času, ko je bila njegova dežela opustošena zaradi vojne in je njenim prebivalcem grozilo izgnanstvo, sam pa je bil v zaporu, odločil za naložbo v prihodnost: kupil je njivo, tako zelo je bil prepričan, da Bog ne bo zapustil svojega ljudstva (Jer 32,6–15).

Ta osupljiva gesta izraža upanje, ki naredi vero resničnejšo. Gre za trdno zaupanje v nekaj, kar je še nevidno in celo negotovo. Se lahko oklenemo takšnega upanja? To lahko slednjič znova odpre vir veselja.[5] Celo v najbolj zapletenih človeških razmerah lahko nekaj, v kar si nismo drznili upati, postane resničnost.

Danes se v številnih državah, kjer pustoši vojna, pojavljajo neverjetne pobude z upanjem.[6]

Prisluhniti ljudem z upanjem

Da bi bolje razumeli, kaj pomeni upanje, moramo prisluhniti ljudem, ki živijo sredi stiske in nasilja. Nas ne bo po njihovih glasovih vodil Bog?

Ko sem z dvema bratoma obiskal Ukrajino, nam je neki cerkveni voditelj dejal: »Molitev odpre prostor, ki omogoči ozdravljenje.« Njegova pripomba se me je resnično dotaknila. Ko se nenehno sooča z bolečino svojega ljudstva, vidi, kako lahko verujoči v svojem notranjem življenju ostanejo odprti za sprejemanje novega.

To je proces, ki ne prinaša nujno takojšnjih rezultatov, vendar pa – morda v povezavi z drugimi sredstvi – odpira vrata premagovanju bolečin in žalosti ter prebuja upanje na ozdravljeno človeštvo. Molitev daje moč, s katero se lahko postaviš po robu še tako zapletenim razmeram.[7] Ob njej se razbijejo valovi malodušja, kadar se zdi, da je vse zagrnila tema.

Pisala nam je Palestinka, ki živi v Franciji, njena družina pa je v Gazi: »Ljubezen, ki nosi ranjene in krhke, daje novo moč. Ob tem pomislim na hromega[8] v evangeliju, ki so ga nosili njegovi prijatelji in njihova vera. Molitev je tudi način upiranja, zame je to pomembno. Vendar sem tudi sama samo človek: po novici o smrti dveh članov moje družine me je preplavila jeza, kričala sem, jokala ... Ko sem se zbrala, sem vedela, da je Bog tam, kjer sta trpljenje in obup, in da nas nosi.«

Letos poleti, ko je obiskala Taizé, je dejala: »Vsako jutro molim za moč, da bi ljubila in ne sovražila.« Njene besede so kot svetilka na poti.

Mlada ženska iz azijske države, ki jo je prizadela vojna, mi je povedala: »Naši ljudje so pretreseni, vendar najdejo tolažbo v evangeliju. Kolikokrat je moralo Božje ljudstvo bežati? Kljub temu je nastala skupnost, naj so bile razmere še tako težke. Morda ima Bog za nas večje načrte; toda osredotočiti se moramo na današnji dan, na enega za drugim. Zmožnost živeti v sedanjiku je dar in znamenje, da je življenje treba živeti v polnosti. V molitvi je vir miru, ki nam omogoča, da se med seboj spodbujamo ter najdemo smisel v delitvi in solidarnosti.«

Naslednje besede sem slišal iz Libanona: »Moja mati je živo pričevanje o upanju. Vsemu navkljub je vedno ostala na nogah. Zaradi nje sem danes to, kar sem. Naučila nas je, kako verjeti v Boga in moliti. Vsakdo, ki živi iz zaupanja, odseva zaupanje, saj se napaja pri izviru in lahko pričuje.«

Kdo so pričevalci upanja, ki jih lahko odkrije vsak od nas in jim nato prisluhne v svojih lastnih razmerah? Odprimo ušesa in prisluhnimo temu, kar nam imajo povedati.

Prizadevanje za upanje

Kako se odzvati, ko se nam načrti izjalovijo in upi razblinijo? Jezus nam ponuja ključ, kako lahko ostanemo ljudje upanja. Ko se je soočil z veliko množico lačnih, se jih je »usmilil«, dobesedno se mu je »srce zganilo«[9] proti njim. In našel je način, da jim je pomagal s tem, kar so potrebovali.

Kadar se nočemo sprijazniti s stisko, se v nas lahko pojavi upanje. To je nasprotje pasivnega čakanja in vključuje boj,[10] nobenega drugega načina ni. Že zgolj hrepenenje po upanju nas lahko vodi čez prag – od tega, kar je možno v človeškem okviru, do tega, kar je možno za Boga.

Upanje, ki je dano s Kristusom, nam ponuja predokus tistega, kar se bo v polnosti uresničilo v Božji prihodnosti. Kot ladijsko sidro je.[11] Trdno nas drži, ko divja vihar. Omogoča nam, da živimo drobna znamenja svoje zvestobe klicu, ki smo ga prejeli, in ljudem, ki so nam zaupani. Je pa tudi kot čelada[12] in nas varuje pred nesrečami, ki se lahko zgrnejo nad nas.

Taizéjsko pravilo pravi, da se nikoli ne smemo sprijazniti »s pohujšanjem ločitve med kristjani, ki tako zlahka izpovedujejo ljubezen do bližnjega, a ostajajo razdeljeni«. Za brata Rogerja ni bila edinost kristjanov[13] nikoli zgolj cilj sam po sebi, ampak pot, ki vodi do miru v človeški družini.[14]

Skromni pušpanovi grmi v Taizéju, ki so jih v zadnjih letih dvakrat uničili zajedavci, so nenadoma spet zaživeli. Iz tega, kar je bilo na videz mrtvo, rastejo sveže vejice, siva se spreminja v zeleno. Ko se narava bori za preživetje, zrcali in spodbuja naš boj za upanje. Upanje za stvarstvo[15] in upanje, ki ga daje dobra Božja stvaritev, gresta z roko v roki z upanjem za človeštvo.[16]

Ostajati ljudje upanja

Upanje se lahko tako zlahka utrne, ko se znajdemo v razmerah, v katerih se zdi, da medsebojno razumevanje ni mogoče. Kdor ustvari ozračje sumničenja, tvega, da se bodo v mrežo nezaupanja zapletli tudi drugi.

To se lahko zgodi v naših skupnostih, cerkvah in družinah, pa tudi v družbi in v naših državah. Takšna dinamika je lahko skrita ali odprta, vedno pa nas izčrpava. Toda obstajajo trenutki, ko moramo ob soočenju s krivico pokazati na zlo, tako da ljudje ne bodo več žrtve drugih ljudi.[17]

Da ohranimo upanje, potrebujemo drug drugega. Upanje cveti, ko smo pozorni na potrebe drugih. Vidimo lahko ljudi, ki se celo sredi najhujših preizkušenj odločijo, da bodo živeli, se nasmehnili in vsak dan ponudili tisto malo, kar lahko.

Upanje je povezano z resnico[18] in pravico. Je to zato, ker sta to lastnosti Boga? Kaj ju ne vidimo v Jezusovem življenju, smrti in vstajenju? Hraniti upanje pomeni, da se soočiš z resničnostjo, kakršna je, in jo vidiš v luči Božjih obljub.[19]

Mlad človek, ki živi na območju spopadov, mi je povedal: »Bil sem v kavarni in bral knjigo, ko so okoli nas začeli padati izstrelki. Ljudje so čustveno razrvani pobegnili ven, jaz pa sem se odločil, da ostanem in preberem do konca.« Iskanje zatočišča bi bila prav tako smiselna možnost, vendar je to zgodbo delil kot protest upanja zoper neizprosnost vojne.

Eden od mojih bratov mi je rekel: »Upanje je provokativno, še več, nalezljivo je. Nasprotje upanja je brezbrižnost ali resignacija. Med nedavnim obiskom svoje države, ki jo je prizadela vojna, sem videl žalostne, zaskrbljene in vznemirjene človeške obraze. Zato sem se vprašal: ‘Kaj lahko storim?' In domislil sem se tegale: kadar sem za volanom in imam prednost, se bom ustavil in dal prednost človeku, ki je pred menoj. To me stane pet sekund. Toda hkrati sem lahko videl, kako se je zaradi tega drobnega dejanja obraz človeka pred menoj odzval, kako je to malce olajšalo bolečino mojega brata ali sestre.

Vse v nas se upira vojni in smrti ... Vse v nas si prizadeva za življenje in lepoto.«[20]

Velikonočno upanje

Kje sem v tem trenutku? Ob vznožju križa na veliki petek? V veselju velikonočne nedelje? Ali pa čakam in ne vem, kam naj se obrnem, kot na veliko soboto?

Kjerkoli že sem, ali lahko uzrem pot upanja? Ta se mi odpre, ko se mi pogled ustavi pri Jezusu, ki je dal svoje življenje iz ljubezni do vseh in nam pokazal ljubezen, silnejšo od vseh moči nasilja, sovraštva in smrti.

Upanje ne temelji na analizi razmer, temveč na pogosto šibkem plamenu zaupanja. Ta plamen je lahko droben, vendar gori tudi v najtemnejši noči, tako kot je gorel pri Jezusovih prijateljih. Mnogi med njimi so ga zapustili v trenutku njegove največje preizkušnje. Njegova ljubezen jim je omogočila, da so se vrnili.

Ko bi le znali prepoznati vstalega Jezusa! Toda njegova navzočnost ni odvisna od tega, ali ga prepoznamo. Naš brezup nas včasih zaslepi, kot je zaslepil Marijo iz Magdale. Vstali Jezus je Marijo vprašal: »Zakaj jokaš?« in »Koga iščeš?« (Jn 20,15). Iz tega drugega vprašanja odmevajo njegove čisto prve besede v Janezovem evangeliju: »Kaj iščeta?« (Jn 1,38). Odkar je Jezus vstopil v najglobljo človeško žalost in smrt, je iskanje smisla želja po navzočnosti.[21]

Jezus, ki je vstal od mrtvih in živi v Bogu, nas priteguje k sebi.[22] Ko nas sreča v globini našega bitja, naj bo ta polna žalosti ali veselja, nam vstali Jezus odpre svoj odnos z Očetom ter medsebojno občestvo v Svetem Duhu. Nič več nismo ujetniki svojega obupa, novo življenje postane možno.

Pavel piše: »Upanje nas ne razočara, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Zaživimo iz te ljubezni. Naj nas vodi Sveti Duh, vedno!

Romarji upanja, romarji miru

Vera v vstajenje je mnogim omogočila, da so se sredi stiske oklenili upanja. Je izvir, ki nas vodi onkraj lastnih nezmožnosti, omogoča nam, da se naše srce usmeri k drugim in začne z delom.

Za vero v Jezusovo vstajenje je potrebnega veliko poguma in drznosti. To pomeni prizadevanje, da nas ne ohromi prisotnost smrti in uničevanja, ki nas obkrožata danes.

Iz razmer, ki se zdijo brezupne, lahko Bog ustvari nekaj novega. Bog lahko spodbudi življenje iz smrti in celo spravo iz spora.

Ženske, Jezusove prijateljice, ki so navsezgodaj na velikonočno jutro prišle k njegovemu grobu, so se spraševale: »Kdo nam bo odvalil kamen?« (Mr 16,3). Kaj so kamni v našem življenju, za katere moramo prositi Boga, naj jih odvali, da se bo v nas lahko rodilo novo življenje?

To novo življenje nam pomaga vstati, vodi nas na pot skupaj z drugimi. Postanemo romarji upanja, ki ga nosimo v sebi. Ali ni to tudi upanje na mir? Kajti »Kristus je naš mir« (Ef 2,14). Ali ga bomo slišali, ko nam bo rekel: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem.[23] Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši« (Jn 14,27-28).

Kot romarji miru[24] razumemo, da pravega miru ni brez pravice.[25] Mir, ki ga nosimo v sebi in pride iz upanja, od katerega živimo, nas dela notranje svobodne. Omogoča nam, da ljubimo življenje in se upiramo krivici, ko vztrajamo zaradi spodbude Svetega Duha.

Nekega dne bomo morda odkrili, da molimo z besedami Zaharijeve pesmi. Starec v deželi pod tujo zasedbo se je razveselil nepričakovanega rojstva in to proslavil: »Po prisrčnem usmiljenju našega Boga nas bo obiskala zarja z višave, da razsvetli vse, ki sedijo v temi in v smrtni senci, in naravna naše noge na pot miru« (Lk 1,78-79).

Ali smo pripravljeni upati onkraj vsakega upanja?

Vstali Kristus, po navzočnosti Svetega Duha si v naša srca vlil Božjo ljubezen ter nam omogočaš upati onkraj vsakega upanja. In iz globin naše notranjosti se korak za korakom poraja presenetljiv mir. Tebi gre slava!

[1] Maja 2024 smo z dvema bratoma kot romarji potovali skozi v vojni razdejano Ukrajino. Poleti smo v Taizéju sprejeli mlade iz Mjanmara, Nikaragve in Ukrajine. Jeseni sem se prek spleta pogovarjal z mladimi iz teh držav ter iz Betlehema in Libanona, štirje moji bratje pa so se vrnili v Ukrajino in obiskali vso državo od vzhoda do zahoda.

[2] »Upanja ne more biti brez poprejšnje izkušnje s popolno odsotnostjo obzorja, ki je kot noč sredi belega dne in ki prisili posameznike in narode, da se znebijo lastnih iluzij.« Corine Pelluchon v knjigi L'espérance, ou la traversée de l'impossible [Upanje ali premagovanje nemogočega] (Éditions Payot & Rivages, Pariz, 2023), str. 8.

[3] »Upanje je človeški odgovor na Božjo tišino.« Jacques Ellul, kot ga navaja Anne Lécu, www.revue-etudes.com/article/esperer/24779.

[4] Gustavo Gutiérrez v komentarju k 5 Mz 4,31 zapiše: »Bog ne bo pozabil zaveze; zvestoba je predvsem spomin. Biti zvest pomeni spominjati se, ne pozabiti lastnih obvez, imeti občutek za izročilo. Zvestoba zavezi predpostavlja, da se spominjaš virov zaveze in njenih zahtev (...) Toda resnična zvestoba pomeni več kot to; zahteva tudi nekaj, kar se zdi na prvi pogled manj jasno, projekcijo v prihodnost. Imeti spomin ne pomeni, da ostaneš vezan na preteklost. Spomin na včeraj je pomemben, a pomemben je zato, ker nam pomaga staviti na jutri (...). Zvestoba ni v tem, da brez lastne pobude sledimo uhojenim stezam, ampak v tem, da jih nenehno prenavljamo; vodi nas – morala bi nas voditi – k inovacijam, spremembam, oblikovanju novih projektov« (Gustavo Gutiérrez, El Dios de la vida [Bog življenja], Ediciones Sígueme, Salamanca, 1992, str. 82–83).

[5] Ko sem se pogovarjal z mladimi, ki živijo v vojnih razmerah, so mnogi med njimi razmišljali o pomenu petja kot vira veselja in moči. To pismo bo objavljeno med evropskim srečanjem v Talinu 2024–2025. Ne pozabimo na »pevsko revolucijo«, ki je tako zelo pripomogla k temu, da je Estonija leta 1991 na miren način ponovno pridobila neodvisnost. Ljudje so s pesmijo prišli na ulice in se tako uprli grožnji, ki jim je pretila.

[6] Romarka, ki jo je eden naših bratov spoznal med enim od srečanj, mu je rekla: »V meni ždi ustvarjalna jeza.« To je sila, ki jo žene, da skuša narediti vsaj nekaj malega in spremeniti trenutne razmere.

[7] Od starca [Silvana] se je [Sofronij Saharov] naučil vrste stvari, ki so bile temeljne za njegovo duhovno življenje. Izstopata dve: kako se soočiti z občutkom zapuščenosti, ko namesto Boga v molitvi doživljamo le pusto praznino, in kako se spoprijeti s tesnobo, ki spremlja intenzivno molitev za trpeči svet. Prvo je zanj osmislil koncept zapuščenosti od Boga, ki ga je Saharov pozneje še bolj razvil, drugo pa zapoved, ki se je starcu razodela v molitvi in jo je ta posredoval svojemu učencu: ‘Ohrani um v peklu in ne obupaj!'« Norman Russell, Theosis and Religion [Teoza in religija] (Cambridge University Press 2024), str. 169.

[8] Prim. Mr 2,1–12. Bodite pozorni na moč upanja pri prijateljih tega človeka, ki so premagali vse ovire in se prebili celo skozi streho hiše, da bi mu pomagali in ga pripeljali k Jezusu.

[9] Grški glagol σπλαγχνίζομαι (splanchnízomai) je čustveno zelo nabit. Označuje topel, sočuten odziv na potrebo. Težko ga je prevesti: sočutje, pomilovanje, usmiljenje, vsi ti pojmi ga izražajo v določeni meri. Toda izraz »njegovo srce se je zganilo« nemara še najbolje poda notranji odziv, ki ga ta glagol nakazuje. Pri Mateju (prim. 14,14; 15,32; 18,27; 20,34) se glagol ne nanaša zgolj na čustvo ali občutek, ampak označuje tudi praktičen odziv, ki odgovarja na konkretno potrebo. V tem primeru Jezus ozdravi bolnika in bo nato nahranil množico. Čustvo vodi do skrbnega in učinkovitega delovanja. Glagol tako v zgoščeni obliki vsebuje celoten evangelij.

[10] Prim. 1 Tim 4,10: »Zato se trudimo in bojujemo, ker smo naslonili svoje upanje na živega Boga, ki je odrešenik vseh ljudi, posebno vernih.«

[11] Prim. Heb 6,19.

[12] Prim. 1 Tes 5,8.

[13] Sinoda o sinodalnosti je Katoliški cerkvi omogočila, da prepozna in ceni raznolikost, ki že obstaja znotraj nje. Na tej sinodi so imeli pomembno vlogo delegati drugih Cerkva. Ali ne daje to novega upanja za ekumenski poklic na poti k edinosti vseh, ki ljubijo Kristusa?

[14] Taizé je bil ustanovljen v času vojne. »Prilika občestva«, ki si jo prizadevamo živeti kot bratje različnih Cerkva, držav, kultur in starosti, potrebuje nenehno skrb, če hoče biti znamenje upanja spričo delitev v človeški družini.

[15] Prim. Rim 8,21–23.

[16] Kako lahko ob soočanju z izzivi podnebnih sprememb in z izgubo biotske raznovrstnosti poglobimo skrb za naš skupni dom, kjer je vse povezano?

[17] V naši skupnosti v Taizéju nadaljujemo z ugotavljanjem resnice glede obtožb o zlorabah in napadih s strani nekaterih bratov. Pogum ljudi, ki so trpeli in spregovorili, nas mora še bolj spodbuditi, da se od njih učimo. Tolikokrat znova in znova iščejo novo upanje in novo življenje. Spodbujajo nas, da storimo vse, kar je mogoče (glej www.taize.fr/protection), da bodo srečanja v Taizéju in drugod varna za vse in da se bodo udeleženci zavedali teh vprašanj. Za opravljeno delo smo hvaležni tudi Komisiji za priznanje in povračilo škode (glej www.reconnaissancereparation.org), ki je prisluhnila žrtvam in poskrbela za mediacijo.

[18] »Verjamem, da je upanje povezano z resnico. Dokler se nisem sprijaznil z možnostjo smrti, nisem mogel upati. To velja za sleherne razmere. Kot kristjani smo lahko nagnjeni k temu, da bežimo pred razmerami, ki nas spravljajo v obup – politično, ekološko, človeško ... Normalno je, da smo nad njimi zgroženi, vendar se mi zdi, da nas upanje spodbuja, naj stojimo prav tam, v stvarnosti teh razmer, in jih gledamo z resnico. Georges Bernanos veliko govori o upanju kot o junaški kreposti. To je krepost, ki nas sili k dejanjem, ne k begu, temveč v boj za to, za kar vemo ali verjamemo, da je dobro. Upanje nas vodi k Božji obljubi.« Clémence Pasquier v intervjuju, ki ga je objavila Clémence Houdaille, La Croix, 11. 10. 2024.

[19] V kikujščini, jeziku ljudstva Gĩkũyũ, je ena od Božjih lastnosti ta, da je Bog »vreden upanja«: to je Bog, v katerega lahko položimo svoje upanje. Mwĩhoko pomeni upanje; wĩhokeku – biti vreden upanja; mwĩhokeku – nekdo vreden upanja, npr. »Ngai nĩ mwĩhokeku« – »Bog je vreden upanja«.

[20] »Če upanje pomeni, da se spoprimemo s trenutnimi nevarnostmi, nas uči tudi živeti v sedanjosti in verjeti v prihodnost, ne da bi se ukvarjali s preteklostjo, uči nas opustiti vsako zamero. To je konec koncev tisto, po čemer hrepeni naša duša, in odsotnost tega nas dela zagrenjene ali nasilne. Tako kot ljubezen iz Visoke pesmi tudi upanje vdihne življenje nazaj v telo, ki ga je zapustila želja.« Corine Pelluchon, L'espérance, ou la traversée de l'impossible (Éditions Payot & Rivages, Pariz, 2023), str. 13–14.

[21] »Prav oseba na križu, ki je trpela kot mi in je postala breztelesna, osvetljuje naš tragični človeški obstoj ... Na Jezusa ne gledamo zgolj kot na zgled, ki bi mu lahko sledili, in ne smemo ga skušati malikovati. V Jezusu vidimo Boga, ki je prevzel človeško podobo ter trpi in joka z nami.« Kwok Pui Lan, teologinja, ki prihaja iz Hongkonga, »God Weeps with Our Pain« [Bog ihti z našo bolečino], v New Eyes for Reading: Biblical and Theological Reflections by Women from the Third World [Nove oči za branje: Svetopisemska in teološka razmišljanja žensk iz tretjega sveta], ur. John S. Pobee in Barbel von Wartenberg-Potter (Meyer Stone Books, Bloomington, IN, 1987), str. 92.

[22] Prim. Jn 12,32.

[23] »‘Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem' (Jn 14,27). Značilnost nekoga, ki je popolnoma zrel, je to, da ga stvari tega sveta ne vznemirijo zlahka; ne vznemirja ga strah, ne razjeda ga sumničenje, ne pretresa ga groza, ne navdaja ga žalost, temveč v miru vere kot na zanesljivi in povsem varni obali trdno stoji pred grozečo poplavo in viharji tega sveta. Prav to trdnost je Kristus prinesel v duha kristjanov in jih napolnil z notranjim mirom, danim tistim, ki so šli skozi preizkušnje.« Ambrož Milanski, Traktat 3, O Jakobu in srečnem življenju 6.28, citirano v Soyons l'âme du monde [Bodimo duša sveta] (Les Presses de Taizé, 1998 in 2025), str. 109.

[24] Glej www.taize.fr/pilgrims-of-peace.

[25] Prim. Ps 85,11: »Dobrota in zvestoba se bosta srečali, pravičnost in mir se bosta poljubila.«

Molitev iz Taizéja v živo

Ana Tulipan — 2024-09-30T18:10:00Z

Vsako soboto

Vsako soboto je ob 20.30 na socialnih omrežjih Taizéja prenos večerne molitve iz Taizéja v živo. Povezava je naknadno objavljena tukaj.

Order of prayer — 09/08/2025

Song	Alleluia (94)
Psalm 23	Alleluia 22 (77)
Reading	Psalm 27:4
Song	Atme in uns (158)
— Silence —
Intercessions	Kyrie 9 (83)
Song	In te confido (46)
Prayer
Song	Laudate Dominum (10)
Gospel	John 20:19-23
Songs	Az egek és a földek (118)
	Ô toi, l'au-delà de tout (149)

All songs from Taizé are © Ateliers et Presses de Taizé.
The song numbers refer to the Taizé songbook 2025-2026.
The songs can also be found from this page.

Vsak dan

Vsako večerno molitev lahko poslušate v živo iz Taizéja

Od ponedeljka do nedelje ob 20.30 je prenos iz Cerkve sprave v živo. Vmesnik je na voljo v spodnjem okvirčku.

Molitev iz Taizéja v živo

Prisluhnite posnetku molitve

Tukaj sta na voljo zvočna posnetka zadnjih dveh molitev:

2022-02-28 20:30

Your browser does not support the audio element.

2022-02-27 20:30

Your browser does not support the audio element.

Običajen potek molitve

Pri učenju taizéjskih spevov in različnih glasovnih delov si lahko pomagate z razdelkom na naši spletni strani.

Večerna molitev

Spev
Psalm
Svetopisemski odlomek
Spev
Tišina
Prošnje ali hvalnice
Spev
Blagoslov
Spevi

Skupaj na poti

Benoît — 2023-12-26T22:07:49Z

V zadnjem letu in pol se je naša taizéjska skupnost znašla v pustolovščini vere. S partnerji iz gibanj, skupnosti in organizacij številnih krščanskih Cerkva smo pripravljali »shod Božjega ljudstva«, poimenovan »Skupaj«/»Together«. [1] Slutnja, ki jo je ob začetku sinode o sinodalnosti v Katoliški cerkvi izrazil brat Alois [2], nas je pri pripravi srečanja »Skupaj« vodila k pozornejšemu poslušanju drugih in k iskanju darov, ki so navzoči v različnih skupinah v Cerkvi, pa tudi med ljudmi dobre volje v širši družbi.

Pri ekumenskem molitvenem bdenju na Trgu svetega Petra v Rimu se je zbralo več kot dvajset voditeljev iz različnih Cerkva, ki jih je povabil papež Frančišek, pa tudi vsi udeleženci 16. redne skupščine škofov Katoliške cerkve in 18.000 ljudi vseh starosti z vsega sveta, vključno s 4.000 mladimi, ki so se udeležili programa ob koncu tedna in ki so jih gostile rimske župnije. Hkrati so se v 222 različnih krajih po vsem planetu zbrali ljudje, ki so molili v občestvu s to vigilijo.

Če se poskusimo ozreti nazaj – kako lahko razumemo to izkušnjo? Na kakšen način nam odpira prihodnost kristjanov, ki so skupaj na poti? »Eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje in sestre« (Mt 23,8), je rekel Jezus. Kaj niso vsi kristjani sestre in bratje, združeni v občestvu, ki je še vedno nepopolno, a je kljub temu resnično? Ali ni Kristus tisti, ki nas kliče in nam odpira pot, da gremo z njim naprej kot sopotniki, skupaj s tistimi, ki živijo na obrobju naših družb? Na tej poti, v dialogu, ki prinaša spravo, se želimo spomniti, da potrebujemo drug drugega; ne zato, da bi vsiljevali svoje mnenje, ampak kot prispevek k miru v človeški družini. [3].

V hvaležnosti za ta vse močnejši občutek občestva lahko najdemo zagon, potreben za soočanje z današnjimi izzivi, kakršen je krik zemlje, pa tudi vrsta polarizacij, ki razdvajajo človeško družino. V srečevanju in medsebojnem poslušanju lahko potujemo skupaj kot Božje ljudstvo.

Kaj za nas pomeni, da ponovno odkrijemo, kako prisluhniti drugim ljudem? Ali smo pripravljeni morebitne strahove razumeti, namesto da bi jih zavračali?

Na poti iz Rima v Taizé sem se ustavil v Ljubljani, glavnem mestu Slovenije in prizorišču 46. evropskega srečanja mladih [4], da bi se sestal z mednarodno pripravljalno ekipo mladih prostovoljcev, taizéjskih bratov, sester svetega Andreja in slovenskih prijateljev. Naslednje razmišljanje na temo »Skupaj na poti« je v veliki meri sad naših pogovorov v teh dneh.

Zahvaljujem se svojim sobratom, ljudem, ki so sodelovali pri pripravi tega sporočila, in vsem, ki bodo z nami delili to pot.

Z najboljšimi željami za vas vse,

frère Matthew

V Ljubljani je nekdo rekel: »Danes brezdomstvo v družbi ni le vprašanje materialnega doma. Za mnoge ljudi je to notranja resničnost. Toda iskanje notranje varnosti lahko včasih privede do miselnih procesov, ki nas le še bolj osamijo.« Nekdo drug je vprašal: »Če potujemo skupaj, koliko soglasja potrebujemo, da se lahko odpravimo na pot? Obstaja nevarnost praznih fraz, ki lahko prikrijejo dejstvo, da drugega zgolj prenašamo. Ko pa se odpremo dialogu, tvegamo.« Kam nas vodijo ta vprašanja?

Poslušanje

V srcu vsakega dialoga je poslušanje. Mojzes je Božjemu ljudstvu rekel: »Šemá Izrael« - »Poslušaj, moje ljudstvo« (5 Mz 6,4) – ein po teh besedah je dobila ime njihova vsakodnevna molitev. Stoletja pozneje je tudi sveti Benedikt iz Nursije [5] svoje redovno pravilo začel z besedama: »Pozorno poslušaj.«

Poslušanje je dejanje ljubezni. Poslušanje je v jedru vsakega zaupnega odnosa. Brez poslušanja lahko le malokaj zraste ali se razvije. Brez tega ne more delovati noben odnos. Ko brez misli nase prisluhnemo drugemu, mu damo prostor, da je. Omogočimo mu, da izrazi, kar mora izraziti, včasih celo tisto, česar ni mogoče povedati z besedami.

V srčiki poslušanja je tišina. [6] Sveto pismo nam za to ponuja številne primere. Elija se z Bogom sreča v rahlem vetriču tišine, ne pa v potresu, viharju in ognju (1 Kr 19,11–13).Marija, Martina sestra, sedi pri Jezusovih nogah in ga posluša (Lk 10,39) [7]. »Odprl si mi uho,« pravi stara svetopisemska molitev (Ps 40,7).

Danes se nam pogosto zazdi, da uspe tisti, ki najglasneje kriči. Zdi se, da nasilje narašča, na toliko koncih, da ne vemo več, kam bi se obrnili. Toda Bog ni nikoli začetnik nasilja [8] in nikoli ne vsiljuje. »Poslušam, kaj govori Gospod Bog: Zares, govori o miru« (Ps 85,9).

Ali ni pot naprej v tem, da skušamo drugega poslušati in razumeti? »Srce, ki posluša« (1 Kr 3,9) ne pomeni ubogljivosti ali molčanja, kadar je treba spregovoriti o krivici, temveč nam omogoča sprejemati pogumne in ustvarjalne odločitve, zakoreninjene v globinah naših notranjih prepričanj, kjer nam je Bog bližji, kot si drznemo upati …

Potovanje

Smo na poti skozi življenje turisti ali romarji? Potujemo zgolj kot zunanji opazovalci, ali pa je nekje globoko v nas notranja žeja, ki nas vleče naprej? Tudi kadar romar še ne vidi cilja, išče smisel v vsakem koraku svoje poti in intuitivno čuti, kam je treba. Pot brez namena pa se lahko spremeni v brezciljno tavanje. [9]

Se bomo takrat spomnili, kako je Jezus rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje« (Jn 14,6)? Potovati z njim pomeni povezati te tri resničnosti. Pot, ki ji sledimo, je Jezusova oseba, temu, kar pravi, lahko zaupamo, vodi pa nas v polnost, kakršne si nismo nikoli predstavljali.

Jezus ni iz svojega potovanja nikogar izključil. Ukoreninjen v občestvu z Bogom je svoje življenje delil z vsakomer, ki je prišel k njemu, s pravičnimi in krivičnimi. Božjo navzočnost je prepoznal v tistih, ki so bili na robu družbe, v grešnikih in izobčencih, celo v tistih, ki niso bili iz njegovega ljudstva. Jezus je dajal, kar je imel, in od tistih, ki jih je srečal, je tudi prejemal. Za njegovo življenje so pomenili izziv, velikokrat so ga tudi obogatili.

Ali nas Jezus, ki je blag in v srcu ponižen [10], ne vabi na isto pot? Ali smo pripravljeni poiskati velikodušnost ponižnosti [11] ter sprejeti, kar nam na tej poti lahko dajo drugi?

Življenje Cerkve in družbe je potovanje skupaj. Kljub temu vsak človek potrebuje prostor, da lahko izrazi lastno ustvarjalnost in zamisli. Te pa so dane zato, da bi jih delili, da bi gradili skupno življenje v Cerkvi in v človeški družini. Strune kitare so druga poleg druge, a šele takrat, ko zazvenijo skupaj, ustvarijo prelep zvok …

Biti z drugimi

Biti skupaj z drugimi ni vedno lahko. Vsak od nas nosi rane. Včasih smo ranili drug drugega.

Biti z ljudmi pomeni poslušati jih. Jim dati čas in prostor, da nam lahko povedo svojo zgodbo. [12]. Poslušanje pomeni, da jih sprejmemo v njihovi drugačnosti. Morda se z njimi ne strinjamo ali imamo celo drugačen pogled na svet. Toda presenetljivo je nekaj drugega – ko jim prisluhnemo in jim dovolimo, da povedo svojo zgodbo, največkrat odkrijemo našo skupno človeškost. Razlike niso tako velike, kot smo si predstavljali. Edinost v različnosti je dejansko možna. [13]. In morda bomo tisti, ki hrepenimo po tem, da bi hodili za Jezusom, presenečeni odkrili, da v Bogu in v Kristusu že obstaja edinost (Jn 17,21–23), ki presega naša pričakovanja..

Toda ko nam drugi povedo, kako so ranjeni ali celo kako smo jih ranili mi, ali si bomo upali njihove besede vzeti k srcu? Tako zlahka se pustimo ujeti obrambnim mehanizmom. Nehamo poslušati, zaščititi skušamo sebe ali svoje stališče. Kaj ni sočutje srca v tem, da smo pripravljeni trpljenje drugega vzeti zares? Morda skupno trpljenje kdaj odpre pot, kjer bomo lahko skupaj, tudi če tega trpljenja ne bomo zmogli pustiti za seboj. [14].

Včasih se moramo sprijazniti s tem, da je treba narediti korak nazaj. V teh trenutkih se lahko zaupamo Svetemu Duhu in ga prosimo, naj nas nauči, kar moramo vedeti. [15]. To pomeni biti dovolj ponižni, da ne želimo vsiljevati lastnih idealov, temveč sprejmemo, kar pred nas prinese drugi. [16].

In nikoli nam ni treba opustiti upanja. [17]. Apostol Pavel, preplavljen z neskončno ljubeznijo vstalega Jezusa, potem ko mu je ostro nasprotoval, nam zagotavlja, da se je Božja ljubezen izlila v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan (Rim 5,5). Na to blago navzočnost se lahko zanesemo tudi takrat, ko je ne čutimo. Ali se ne bo takrat v nas znova rodilo zaupanje, ki je morda krhko, a daje ravno dovolj svetlobe, da lahko naredimo naslednji korak skupaj z Bogom in z ljudmi, ki so nam zaupani?

Ostati z Bogom, ostati z drugimi

Pot terja čas – celo vse življenje – in čas terja tudi poslušanje, ki odnosom omogoča rast. Morda sta tu lahko pomembna potrpežljiva vztrajnost in ohranjanje zvestobe.

Pot z drugimi, pot z Bogom. Za mnoge med nami sta ti dve resničnosti neločljivi. Potrebujemo obe. [18].

Kot mladike, ki rastejo iz trte, nas Jezus vabi, naj ostanemo v njem, kakor on ostaja v nas (gl. Jn 15). Ostajanje pomeni nekaj, kar traja v času. Od nas ne pričakuje le trenutne zaveze, ampak da ostanemo v njem vse življenje. Le prek tega ostajanja lahko še naprej rastemo in obrodimo sad.

Kaj je ta sad? Jezus nadaljuje takole: »Ljubite se med seboj, kakor sem jaz ljubil vas. Nihče nima večje ljubezni, kot je ta, da dá življenje za tiste, ki jih ljubi.« Hoditi po tej poti pomeni tvegati in dati vse, da bi sledili Jezusu, da bi v vsej svobodi lahko ljubili do konca. Evangeljska ljubezen ni le naklonjenost, ampak je podaritev sebe drugim. To je pot našega življenja, na kateri iz služabnikov postanemo Kristusovi prijatelji.

Sad rodijo življenja, živeta v polnosti. Raste naravno, ko ostajamo v Kristusu in živimo po njegovem življenju, prav kot mladike prejemajo življenje od trte. Ko sprejmemo izziv evangelija, lahko odkrijemo polnost veselja. Smo na to pripravljeni?

Skupna pot v današnjem svetu

Soočeni z današnjimi izzivi in lastno krhkostjo se nekateri ljudje, kot že rečeno, včasih počutijo kot brezdomci. Vidimo ranjeno Božje stvarstvo, katerega del je tudi naša ranjena človeška družina. Pri ljudstvih, ki so bila izkoriščana in ponižana, se trpljenje lahko prenaša skozi generacije. Poznamo družine, ki so jih razdejali spopadi in vojna. Zavedamo se tudi, da so življenja poškodovali ljudje, ki izpovedujejo Kristusovo ime, tako v Cerkvi kot v naši taizéjski skupnosti [19].

Toda ali nismo poklicani, naj se s temi izzivi soočimo skupaj? Afriški pregovor pravi: »Dolga pot se zdi kratka, kadar hodimo skupaj.« Pri »veliki selitvi« divjih živali med Serengetijem in Masai Maro se morajo mladiči zanašati na moč odraslih, da lahko prečkajo reko in se povzpnejo na breg. Tudi sami poznamo trenutke, ko potrebujemo nekoga, da bi nas nesel. Ali ko se naučimo sprejemati, da nas nese …

In ko se s takšnimi izzivi soočamo skupaj, lahko doživimo lepoto, presežnost, ki nam pomaga odkriti iskro, zaradi katere se na pot podamo z novo življenjsko močjo. [20].

Na dan Jezusovega vstajenja sta se dva izmed njegovih prijateljev napotila proč od Jeruzalema, kjer so ga ubili (Lk 24,13–35). A ko sta hodila, se jima je pridružil neznanec. Ko je pozneje z njima sedel za mizo, sta razumela, da sta doživela Jezusa. Tujci nam lahko pomagajo prepoznati navzočnost Kristusa in na novo dojeti, da ostaja vedno z nami.

»Ne bojte se,« nam šepeta v srce, »jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). Bomo prisluhnili tej obljubi?

Si bomo kot kvas, vmešan v moko (Mt 13,33) – čeprav s skromnimi sredstvi in čeprav se morda počutimo majhne – upali znova stopiti na pot, ne sami, ampak z drugimi, vzajemno bogatejši, ko bomo na poti skupaj?

Pismo 2024 v PDF dokumentu

[1] To bdenje je potekalo 30. septembra 2023. Glejte www.together2023.net za več informacij.

[2] Brat Alois, prior v Taizéju od smrti brata Rogerja 16. avgusta 2005 do 2. decembra 2023. Kako bi mu lahko izrazili hvaležnost za teh 18 let, ko je bil služabnik občestva v naši skupnosti, za njegova nenehna ekumenska prizadevanja in za njegovo željo, da bi vedno iskal poti za solidarnost z ljudmi v stiski?

[3] S kakšnim klicem nas Bog nagovarja ob trpljenju, ki ga prinašajo spopadi v Ukrajini, Palestini in Izraelu, Afganistanu, Mjanmaru, Pakistanu, Haitiju, Nikaragvi, Sudanu in številnih drugih krajih današnjega sveta?

[4] Od 28. decembra 2023 do 1. januarja 2024.

[5] Sveti Benedikt iz Nursije (ok. 480 – ok. 547) je bil oče zahodnega meništva. Pravilo, ki ga je napisal, se je z razvojem samostanov uveljavilo po vsej Evropi in je vplivalo na številna poznejša samostanska pravila.

[6] Papež Frančišek je med bdenjem »Skupaj« spregovoril tudi o tišini: »Ta večer smo kristjani molčali pred križem v San Damianu – kot učenci, ki poslušajo pred križem, pred Učiteljevim prestolom. Naša tišina ni bila prazna, bila je trenutek, poln vere, pričakovanja in pripravljenosti. V svetu, polnem hrupa, nismo več navajeni na tišino; pravzaprav imamo včasih z njo težave, saj nas tišina sili, da se soočimo z Bogom in s seboj. Vendar pa je temelj besede in življenja (…) Tišina v cerkveni skupnosti naredi bratsko komunikacijo za možno.«

[7] V mnogih kulturah je sedenje ob nogah ali dotikanje nog način, kako nekoga počastiš. Kaj bi sedenje ob Jezusovih nogah lahko pomenilo za nas?

[8] Jezusova smrt na križu nam kaže, kako je Bog s tistimi, ki trpijo, in kako ni nikoli na strani povzročiteljev trpljenja. Jezus je ob smrti svojega prijatelja Lazarja jokal; njegovo vstajenje pa nam kaže, da smrt in trpljenje nikoli ne bosta imela zadnje besede.

[9] IV življenju včasih pridejo obdobja, ko iz različnih razlogov ne vidimo nobenega cilja. Pojavijo se trenutki, ko moramo sprejeti, da smo na ‘nikogaršnji zemlji'.

[10] Glej Mt 11,30. Ko naše srce postane bolj blago – ali ni to znamenje, da hodimo z Jezusom? Nasprotje ljubezni ni jeza ali celo sovraštvo, ampak trdota srca.

[11] Ponižnost nima nobene zveze s pokornostjo ali ponižanjem. Prav nasprotno, veliko notranje moči zahteva in nikoli ne potlači človekovih darov ali lastnosti.

[12] »Naše zgodbe lahko spoznate le tako, da spoznate ljudi, in potem vam bodo morda oni povedali zgodbo. (…) Zgodbe in še zlasti pesmi nam pomagajo, da si zapomnimo. Zato pripovedujem zgodbe in prepevam v svojem jeziku adnjamatana, to mi pomaga, da se spomnim, kdo sem. Pomaga se mi spomniti, da sem ustvarjena po Božji podobi in da je Bog kot Stvarnik ustvaril vse stvari. In tega se spominjam.« Tetka Denise Champion, starešina v skupnosti Adnjamatana in pastorica v Združevalni cerkvi v Južni Avstraliji. Iz knjige Yarta Wandatha, © 2014 Denise Chapman.

[13] Pastorica Anne-Laure Danet: »Razdeljenost ni isto kot raznolikost. Težava ni v raznolikosti Cerkva. Ta je normalna, celo nujna, saj upošteva naše identitete: kulturne, zgodovinske, družbene, etnične, spolne itd. Čeprav so te identitete drugotne, saj v Kristusu ‘ni več Juda ali Nejuda, sužnja ali svobodnega, moškega ali ženske' (Gal 3,28), pa vendarle obstajajo in obstoj vernikov je utelešen v njih. V trenutku, ko ostanejo drugotne, postanejo bogastvo, saj dopuščajo določeno prepustnost. (…) Cerkve teh identitet nikakor ne zabrisujejo, krepijo jih in plemenitijo, ne da bi ločevale, (…) nasprotno, v drugem prepoznavajo darove in delovanje Svetega Duha. Tako omogočajo oblikovanje skupne identitete. To je nov korak v ekumenskem gibanju, ki je prešlo od edinosti v različnosti (ki zavrača vse oblike uniformnosti) k edinosti v spravljeni različnosti. (Prevedeno iz članka »La diversité en Église, de la division à l'enrichissement mutuel«, v: Contacts, Revue Française de l'Orthodoxie št. 282, april-junij 2023.)

[14] Sveti Maksim Spoznavalec piše: »Pokažimo sočutje drug do drugega in s ponižnostjo ozdravimo drug drugega.« (Asketsko življenje 41.)

[15] Med ekumenskim molitvenim bdenjem »Skupaj« / »Together« smo Svetega Duha klicali s starodavno molitvijo Adsumus, Sancte Spiritus (»Pred teboj smo, Sveti Duh«), ki so jo pred ekumenskimi koncili molili od najstarejših obdobij dalje, da bi prosili Svetega Duha, naj nam pokaže pot. Glej tukaj

[16] »‘Božje kraljestvo' ni predmet idealne vizije, ampak je zakoreninjeno v ‘resničnosti'. … Vizija, ki nima korenin v resničnosti tega sveta, je iluzija. Iluzijo ustvarja nezmožnost ali zavračanje soočenja z življenjskimi problemi. To je beg v kraljestvo neresničnega, iz sveta resničnosti.« Choan-Seng Song, tajvanski teolog, v: Jesus and the Reign of God, Fortress Press, 1993, str. 77.

[17] V svojih Razodetjih je angleška anahoreta iz 14. stoletja dama Julijana iz Norwicha zapisala: »Gospod želi, da vemo, da se ne posveča samo velikim in plemenitim stvarem, temveč tudi malim, ponižnim in preprostim stvarem, tako enim kot drugim. To želi povedati, ko reče: »Z vsemi vrstami stvari bo dobro.« Kajti želi, da vemo, da ne bo pozabil niti na najmanjšo stvar.« (Prevedla Nike K. Pokorn.)

[18] »Naš občutek Božje navzočnosti bo izkrivljen, če ne bomo videli Božje resničnosti v smislu resničnosti svojega bližnjega. In naš občutek za resničnost bližnjega bo iznakažen, če ga ne bomo videli v smislu Božje resničnosti.« Kosuke Koyama, japonski teolog, v: Water Buffalo Theology, Orbis Books, 1974, str. 91.

[19] Glej »Safeguarding«. Sprejeli smo dejstvo, da gre za stalen proces učenja, v katerem prisluhnemo tistim, ki so bili prizadeti, pripoznamo njihovo trpljenje in storimo vse, kar je v naši moči, da zagotovimo varno okolje za vse.

[20] Sveti Avguštin iz Hipona: »Pozno sem te vzljubil, Lepota večno davna, večno nova, pozno sem te vzljubil. In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj in tam sem te iskal, nelep sem se gnal za lepimi stvarmi, ki si jih ti ustvaril. Z menoj si bil, jaz ne s teboj. (…) Dotaknil si se me – in zagorel sem po tvojem miru.« (Izpovedi 10.27.38), prevedla Anton Sovre in Kajetan Gantar.

Notranje življenje in solidarnost

András — 2023-03-29T09:04:32Z

Kje lahko najdemo vir vesoljnega bratstva, ki je v srcu naše človeške družine in celotnega stvarstva? Različni odgovori na to vprašanje so se skozi čas razvili v duhovnih izročilih ljudstev Zemlje.

Za kristjane je napočil čas, da dosežemo globlje razumevanja svoje vere. Ne zato, da bi se postavili v ospredje ali da bi trdili, da imajo odgovore na vse, ampak da se pridružijo skupnemu iskanju s tistimi, ki se nočejo zgolj predati svoji usodi, ampak se odločajo, da bodo delali na velikih vprašanjih današnjega dne. Namen tega sporočila za leto 2023 je opredeliti načine delovanja, ki bodo pripomogli k prenovi krščanskega življenja danes.

"Molitev in pravično delovanje." V strašnih letih druge svetovne vojne je bila to intuicija pastorja Dietricha Bonhoefferja. [1] Ko je bil v zaporu, je razmišljal o teh dveh bistvenih prvinah krščanskega življenja. Sredi vojne tragedije je zavzel stališče. V temi svojega časa je jasno videl:

Naše krščanstvo je danes omejeno na dve stvari: molitev in pravično delovanje med ljudmi. Vse krščansko razmišljanje, govorjenje in organiziranje se mora na novo roditi iz teh dveh: molitve in delovanja. [2]

Kako lahko to intuicijo prevedemo v današnji čas? Vsak človek lahko lahko odgovori na svoj način. V Taizéju bi odgovorili: z negovanjem našega notranjega življenja in naše solidarnosti z drugimi ali z drugimi besedami: s skrbjo za svoje molitveno življenje in širjenjem naših prijateljstev.

Pri odkrivanju znamenj Božje navzočnosti v našem življenju nam lahko pomaga pričevanje Dietricha Bonhoefferja. Dobro se je zavedal absolutnega zla, ki je delovalo v njegovem času. Notranja spodbuda mu je vendar omogočila, da se je tako kot številni drugi posamezniki v preteklosti in sedanjosti odločil za upanje in zaupanje v Boga v razmerah skrajnega nasilja, ne da bi obupal nad človeštvom.

Tudi mi se lahko v trenutnih razmerah odločimo za zaupanje. Sredi našega sveta lahko svobodno prepoznamo luč, ki prihaja od drugod. Ko nam je težko, in ko se zdi, da Bog ne odgovarja na naš krik, ta luč že vzhaja kot zvezda danica v naših srcih (2 Pt 1,19).

Brat Alois

Odločitev za zaupanje

Danes mlajšo generacijo, in tudi vse ostale, zadevajo težka bremena. Kaj lahko spremeni naš pogled in prebudi našo ustvarjalnost? Zagotovo obstaja veliko razlogov za globoko tesnobo, obstajajo okoliščine, ki lahko temeljno zaznamujejo naš pogled na svet in nas same. Nekateri ljudje pridejo celo do tega, da začnejo dvomiti o Bogu in Njegovi navzočnosti v svetu.

Zaskrbljenost je razumljiv odziv. Lahko je koristna, če nam pomaga videti in razumeti nevarnosti, ki nam grozijo, če nam pomaga, da smo preudarni in ne naivni. Vendar pa moramo biti previdni, da se ne prepustimo fatalizmu, cinizmu ali strahu, ki nas lahko ujamejo v vrtinec negativnosti.

Da bi se izognili tej slepi ulici, nas evangelij usmerja k Jezusu Kristusu, ki gre pred nami. Kristus je v svojem življenju doživljal veselje in tudi skrbi. Bil je deležen vse večje sovražnosti, ki je na koncu pripeljala do skrajnega nasilja na križu. Toda smrt ni imela zadnje besede, saj ga je Bog obudil v življenje in živi za vedno. V tem je neverjetnost evangelija. Njegove prve priče nas vabijo, da tvegamo in zaupamo v to sporočilo.

Kristus še danes hodi s slehernim človekom, da bi vsem ljudem posredoval sporočilo brezpogojne Božje ljubezni. Po Svetem Duhu, Božjemu dihu, nam omogoča, da se postavimo na lastne noge in vsakemu človeku podarja temeljno dostojanstvo.

Naj nas ne vodi le-to, kar prihaja od zunaj, ampak sprejmimo tudi tisto notranjo luč, tisto zaupanje, ki ga imenujemo vera.

Iskanje obnove v molitvi

Da bi na svoje življenje, druge ljudi in svet gledali na nov način, je potreben oseben korak. Ta se zgodi v globini našega bitja, ko v svoj obstoj sprejmemo Božjo navzočnost. Vključuje notranjo spremembo smeri, ki jo evangelij imenuje spreobrnjenje in nas vodi k sprejemanju Božje tolažbe ter k vedno večji ljubezni.

Vsi lahko poiščemo čase in kraje, kjer bi našli notranjo tišino, odprli prostor poslušanja in odkrili občestvo z Bogom. Svoje prijatelje je k temu vabil že Jezus: "Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem." (Mt 6,6)

Danes se zdi, da gre to povabilo nekoliko proti toku. Smo v času, ko je vse več polariziranosti in ko se v naših družbah, včasih celo v Cerkvah in družinah, povečujejo delitve. V tem kontekstu se zdi, da hrup in laži preglasijo tiho notranje dozorevanje, ki zahteva svoj čas.

Zato je molitev še toliko pomembnejša: je vir upanja, pot k vedrini; omogoča nam, da ohranjamo odprta vrata dialoga tudi s tistimi, ki nam nasprotujejo ali pa prihajajo z nasprotnih bregov.

Hoditi skupaj z drugimi

Poleg osebne molitve je tu še en klic: hoditi skupaj z drugimi, da bi dosegli vesoljno bratstvo, katerega znamenja si prizadevamo razločiti. Notranje življenje ni prizadevanje, ki bi ga uresničevali v osamitvi. Raste v skupnem prizadevanju s tistimi, ki z nami delijo enako iskanje.

Začnimo spodbujati rast vidne edinosti kristjanov! Seveda ne zato da bi bili močnejši pred sovražnim svetom, temveč zato da bi sprostili dinamiko evangelija. Ni potrebno čakati, da se uskladijo vsa teološka vprašanja, da bi se zbrali k skupni molitvi.

Ko se srečujemo s kristjani različnih denominacij, včasih naletimo na stališča, ki se zdijo – in včasih tudi resnično so – nezdružljiva, vsaj na konceptualni ravni. Namesto da poudarjamo razlike, je mogoč drug pristop: vedno znova začnimo s skupno molitvijo. Takšna praktična edinosti bo Božjemu ljudstvu omogočila, da se približa skupni izpovedi vere.

Morda nam bo tudi to omogočilo, da spremenimo svoj pogled na Cerkev: ali bi jo lahko vedno bolj obravnavali kot veliko družino tistih, ki so se po Kristusovem zgledu odločili ljubiti? Čas je, da postanemo kvas miru, da prenehamo gojiti medsebojne delitve in ostajati na vzporednih tirih, ki se nikoli ne srečajo!

Iskanje vidne edinosti mora iti z roko v roki s priznanjem zla, ki se je včasih dogajalo v naših Cerkvah, in s trdno zavezo, da bomo naredili potrebne spremembe. Zaupanje mnogih je bilo omajano. Tudi v Taizéju je bilo zaupanje nekaterih ljudi izdano; tega se dobro zavedamo. Zaupanje je krhka stvarnost, ki jo je pogosto treba obnoviti in ponovno zgraditi, kar pa je mogoče le s poslušanjem tistih, ki so bili ranjeni. [3]

Širjenje naših prijateljstev

Da bi lahko prispevala k ustvarjanju vesoljnega bratstva, je Cerkev povabljena, da postane znamenje prihajajočega Božjega kraljestva in odkrije, k čemu jo danes kliče Sveti Duh. Tukaj je nekaj klicev, ki jih moramo skupaj preučiti.

Danes postaja za mnoge občutek pripadnosti vse pomembnejši pri oblikovanju njihove identitete. Vendar pa se pripadnost ne razvije v nasprotovanjih in konfliktih z drugimi, ampak v spoštovanju in srečevanju. Da, iščimo resnico drug v drugem – z njo bomo vedno rasli.

Vzajemno spoštovanje lahko odpre prostor za dialog med verniki različnih religij. V tem dialogu je odprtost do drugih mogoča, ko smo sami v svojem verskem izročilu ukoreninjeni kot drevo, ki potrebuje globoke korenine, da razvije široko krošnjo. Pristno prijateljstvo je mogoče, tudi če vključuje določeno trpljenje zaradi dejstva, da drugi z nami ne morejo deliti naših najglobljih prepričanj.

Mnogi ljudje se danes boleče zavedajo, kako močno rasizem in vse oblike diskriminacije vplivajo na medsebojne odnose in mnoge družbe po svetu. Skupaj poiščimo vse, kar nam lahko pomaga spremeniti naš pogled na druge na primer s poslušanjem tistih, ki so zapustili svojo domovino. Sprejmimo tisti del drugačnosti, zaradi katerega je vsako srečanje zaklad.

Smo dovolj pozorni na klic Zemlje? Nekatere človeške dejavnosti in malomarnosti škodujejo našemu čudovitemu planetu, na kar nas opominjajo okoljske katastrofe in ekstremne vremenske razmere. Nujno se je spomniti na odgovornost, ki jo je Bog zaupal človeštvu. Politične in ekonomske odločitve so nujne, vendar lahko vsak od nas že zdaj poenostavi svoj način življenja in obnovi čut za čudenje nad lepoto stvarstva.

V kontekstu vojne, ki pustoši v Ukrajini in drugih delih sveta, nekateri opažajo, da vse težje molijo. Poraja se občutek, da je Bog odsoten ali pa je tiho spričo zla. In vendar molitev za mir prebuja naš občutek odgovornosti in solidarnost z vsemi, ki strašno trpijo v tej vojni tragediji. Ne prosimo za poenostavljen mir, ki bi predal zmago nasilnežem, ampak za zahteven mir, ki vključuje pravico in resnico, da bi bil resnično trajen. Da, molitev za mir je potrebnejša kot kadarkoli prej.

Vsem vernikom lahko zaupanje v Boga prinaša upanje, ki je močnejše od strahu pred prihodnostjo. Ne naivno zaupanje ampak prepričanje, ki je zakoreninjeno v naših srcih, da je Bog na delu v stvarstvu in tudi nas kliče k delu, da sprejmemo odgovornost zase ... in za prihodnje generacije.

Ko je mir na videz nedosegljiv ideal in nasilje cefra družine narodov, ko nas vznemirjajo vse vrste nevarnosti, opomnimo same sebe: v še tako revno notranje življenje, prek solidarnosti z našim bližnjim in prek rastočega prijateljstva prihaja Vstali Kristus. On nam spreminja pogled, nas vodi v širši svet in vabi, da naredimo nepričakovan korak naprej. Ga bomo sprejeli?

Sporočilo v formatu PDF

[1] Dietrich Bonhoeffer (1906–1945) je bil aktiven v Izpovedne cerkvi in v odporniškem gibanju proti Hitlerju. Leta 1943 je bil zaprt in umorjen 1945. Njegovi spisi – zlasti pisma in razmišljanja, ki jih je pisal v zaporu – so bili po vojni zelo vplivni in tako je še danes.

[2] “Thoughts on the Day of Baptism of D.W.R. Bethge” (May 1944), in Letters and Papers from Prison, p. 300.

[3] Glej sporočilo brata Aloisa "V Cerkvi in v Taizéju je treba nadaljevati z ugotavljanjem resnice", objavljeno ob Evropskem srečanju mladih v Rostocku in dostopno na spletni strani www.taize.fr/protection].

Upati v vsakem času

András — 2020-12-26T10:25:00Z

Sporočilo za leto 2021

Človeštvo napreduje po zaslugi številnih žena in mož, ki se razdajajo ne glede na ceno, tudi v časih preobratov in negotovosti.

V zadnjih nekaj mesecih so številni mladi z nami delili svoje skrbi glede prihodnosti: kakšno upanje nam bo pokazalo smer; čemu lahko zaupamo in na kaj se lahko zanesemo, ko je vse tako nestabilno? In še globlje: s kakšnim namenom je vredno živeti? Drugi glasovi vstanejo in rečejo: upreti se moramo razočaranju in usmeriti pozornost na znamenja upanja. [1]

(1) Mlade med 15. in 35. letom vabimo, da na to sporočilo za leto 2021 odgovorijo tako, da ga ponazoriijo s konkretnimi primeri. Katere pobude ali ljudje so zame znamenje upanja? V naslednjih mesecih bodo ti odzivi objavljeni v različnih oblikah: besedila, videi, podcasti … Pišite nam na solidarity taize.fr.

Bodite pozorni na znamenja upanja

V trenutni situaciji, ki je zaznamovana s pandemijo, smo priča vedno večji negotovosti v več regijah po svetu. Potrebne so drzne politične odločitve, prav tako pa sta nujna solidarnost in družbeno prijateljstvo v kar se lahko podamo vsi. Mnogi so pripravljeni in voljni služiti drugim. Njihova radodarnost nas opominja, da vzajemna pomoč odpira pot v prihodnost.

In koliko mladih vlaga svojo energijo v reševanje našega skupnega doma, planeta! Pobude se pojavljajo povsod: čeprav nam ne podajajo vseh odgovorov na podnebno krizo, nam že sedaj omogočajo, da se usmerimo v načine življenja, ki bolj spoštujejo okolje.[2] Za nas, ki verujemo, je Zemlja dar, ki nam ga je Bog zaupal, da bi zanj skrbeli.

Ljudje se bolj zavedajo krivičnih struktur, ki jih včasih podedujejo iz preteklosti. Na žalost se moč ni vedno uporabljala v dobro vseh. Vpričo takih zlorab sta nezadovoljstvo in jeza razumljiva. Kdo bo dovolj drzen, da bo ustvarjalec pravičnosti in miru onkraj razdeljenosti v naših družbah?

(2) Bomo v boju proti podnebnim spremembam in za zmanjšanje izpustov ogljika zmožni svoje navade postaviti pod vprašaj, da bi spremenili, kar se da spremeniti? Krščanske skupnosti sodelujejo pri tem prizadevanju: ekumenske pobude, kot je mreža “Green Churches” obstajajo v različnih državah po vsem svetu. Že leta 1989 so evropske cerkve, ki so se zbrale v Baslu vse pozvale, naj “prevzamejo način življenja, ki je okolju prijazen, kot je to le mogoče: kar med drugim pomeni zniževanje porabe energije, uporabo javnega prevoza in zmanjšanje količine odpadkov”.

V Taizéju si še naprej prizadevamo za ekološki prehod. Če bi nam pri tem radi pomagali, so vsi predlogi dobrodošli (www.taize.fr/eco).

Živeti kot bratje in sestre

Da, sredi težkih resničnosti sedanjega časa, lahko uzremo razloge za upanje in na trenutke za upanje proti vsemu upanju. Za to se moramo združiti s tistimi, ki so sprejeli drugačne odločitve - s kristjani drugih verskih denominacij, z verniki drugih religij in z ljudmi, ki so agnostiki ali ateisti, vendar so prav tako predani solidarnosti in razdajanju.

Joy is renewed when we live as brothers and sisters, when we remain alongside the most deprived: the homeless, meVeselje se obnovi, ko živimo kot bratje in sestre, ko stojimo ob strani najbolj prikrajšanim: brezdomcem, ostarelim, bolnim, osamljenim, otrokom v stiski, invalidom, migrantom … Življenjske okoliščine nas lahko vse naredijo ranljive. Pandemija razkriva šibke točke naše človečnosti.

Bolj kot kdajkoli prej potrebujemo drug drugega. Papež Frančišek nas močno opominja na to v svoji encikliki Fratelli tutti (Vsi bratje): “Nihče se ne reši sam.” In dodaja, da svoje prave identitete ne najdemo “ne da bi se iskreno odprli za ves svet, ne da bi nas izzvalo, kar se dogaja drugod, brez odprtosti za obogatitev od drugih kultur in brez solidarnosti ter skrbi zaradi tragedij, ki prizadenejo druge”. (§32 in §146).

V odnosih med posamezniki, kot tudi med narodi, storimo vse, kar lahko, da preidemo od tekmovanja k sodelovanju. Podprimo organizacije ali združenja, ki promovirajo sodelovanje in solidarnost, pa naj bo to na krajevni, državni ali mednarodni ravni.

Verjeti - zaupati v navzočnost

V Taizéju smo opazili, da se mladi, zato da bi ostali na pravi poti, na nov način sprašujejo o veri v Boga. Kaj pomeni verovati? Če Bog obstaja, je ta Bog aktiven v zgodovini, v naših življenjih?

Ko se soočamo s temi vprašanji, je pomembno, da se izognemo krčenju Boga na svoje koncepte. Bog je neskončno, presega vse, kar si lahko predstavljamo. Smo iskalci, žejni ljubezni in resnice. Kjerkoli že smo na svojem notranjem romanju, vsi pogosto samo tipamo svojo pot naprej. Toda kot “romarji zaupanja” lahko hodimo skupaj in delimo svoje iskanje - tako vprašanja kot tudi prepričanja.

“Vera je preprosto zaupanje v Boga, val zaupanja, ki se tisočkrat ponavlja v našem življenju … čeprav so v vsakem izmed nas lahko tudi dvomi,” je rekel brat Roger.

Ali verovati ne pomeni najprej zaupati v navzočnost, ki je tako v globinah našega bitja kot v celotnem vesolju, navzočnost, ki je izmuzljiva, vendar tako resnična? Navzočnost, ki se ne vsiljuje, vendar jo lahko sprejmemo znova v vsakem trenutku, v tišini, kot nekakšno dihanje. Ljubeča navzočnost, ki je vedno tam, ne glede na naše dvome in celo ko imamo vtis, da zelo malo razumemo, kdo je Bog.

Razločevanje novega obzorja

Ljubeča navzočnost: Kakšno luč meče evangelij na to skrivnost?

Jezus je prejemal življenje iz te ljubeče navzočnosti do konca; neprestano je bil pozoren nanjo. Zanj je bila notranja luč, Božji dih, navdih Svetega Duha.

Ko je umiral na križu, ko se je vse zdelo brez pomena, je iz globine trpljenja in popolne osamljenosti pustil svojim občutkom zapuščenosti, da so izbruhnili v krik, vendar v besedah, še vedno namenjenih Bogu: “Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?” Izdan, mučen, obsojen na smrt, je Jezus prinesel ljubezen v najglobljo temo. In ta ljubezen se je izkazala za močnejšo od zla. Marija Magdalena in nato apostoli so sporočili to nepričakovano, neverjetno novico: živ je. Božja ljubezen je premagala sovraštvo in smrt.

V primežu te novice, so bili prvi kristjani prevzeti in so pričevali: odslej Kristus živi z Bogom. Kristus napolnjuje vesolje s Svetim Duhom in je navzoč v vsakem človeškem bitju. Kristus je v solidarnosti do ubogih in jim bo prinesel pravico; je izpolnitev zgodovine in stvarjenja; po smrti nas bo pozdravil v polnosti veselja.

Onstran človeškega nasilja, okoljskih katastrof in bolezni se odpira novo obzorje. Ga bomo zmožni razločiti?

Spreminjanje našega pogleda

S tega obzorja, ki ga je razkrilo Kristusovo vstajenje, v naš obstoj vstopa luč. Vedno znova preganja senco strahu in ustvarja izvir žive vode; zaradi nje vzkipi veselje slavljenja.

Kot rezultat lahko zaznamo, da Kristus na skrivaj, s skrivnostno privlačnostjo do konca časov nadaljuje z zbiranjem vsega človeštva in vsega vesolja v Božji ljubezni. Naredil nas je za sodelavce pri svojem poslanstvu.

Za sodelavce nas je naredil skupaj kot Cerkev. To od nas zahteva, da smo pripravljeni razširiti svoje prijateljstvo, da bo vključevalo vse. Kristus nam naroča, naj ljubimo celo svoje sovražnike; njegov mir pomiri celo nasprotujoče si narode.[3]

(3) V teh težkih časih pandemije, lahko Cerkev nadaljuje s spodbujanjem bratstva v človeški družini. Tukaj so trije izmed mnogih predlogov:

Da bi naše družbe postale bolj človeške, moramo poslušati drug drugega na način, ki zmanjšuje nasprotja in nas uči hoditi skupaj v naših razlikah. Cerkev je poklicana k iskanju dialoga, da gre ven in se sreča z vsakim. Bodo ti, ki živijo brez da bi poznali kakšno krščansko skupnost, tudi pripravljeni stopiti v dialog z njo?

Ko smo soočeni s prihodom velikega števila migrantov in beguncev, lahko sprejemanje izgnanih oseb ali družin spodbudi naše župnije in skupnosti. Ljudje, ki ne hodijo v cerkev, so pogosto pripravljeni sodelovati pri takem sprejemu. To je izkušnja, ki smo jo v preteklih letih imeli v Taizéju, ko smo skupaj z ljudmi iz bližnjih pokrajin sprejeli migrante iz različnih držav.

Biti gostoljubna skupnost pomeni poslušati te, ki so najbolj ranljivi. Cerkve morajo na mnogih področjih napredovati v zaščiti integritete vseh. Včasih so se znotraj njih razvile strukture moči, ki so povzročile fizično, psihično in duhovno trpljenje. Tudi v Taizéju glede tega nadaljujemo s svojim delom za resnico (www.taize.fr/protection).

Naj Kristus obnovi naš pogled: po njem jasneje prepoznavamo dostojanstvo vsakega človeškega bitja in lepoto stvarstva. Daleč od tega, da bi naivno zaupali, upanje vzklije znova in znova, ker je ukoreninjeno v Kristusu. Napolni nas spokojno veselje in z njim pogum, da prevzamemo odgovornosti, ki nam jih Bog zaupa na Zemlji.

Z vsakim izmed vas, ki želi premišljevati o tem sporočilu, sem skupaj po molitvi.

Brat Alois

Kristus Jezus, hvalimo te zaradi tvoje dobrote in preprostosti. Skozi tvojo ponižnost je vse tvoje življenje svetila Božja luč. Ta luč danes sije v naših srcih. Ozdravi lahko naše rane in celo preoblikuje naše krhkosti in negotovosti v vrelce življenja, v ustvarjalno energijo in v dar zaupanja. Ko z Božjo lučjo siješ na nas, nas delaš zmožne upati v vsakem času.

Nekaj svetopisemskih besedil za nadaljevanje premišljevanja

Marija je zapela s temi besedami: “Bog je mogočne vrgel s prestolov in povišal je nizke. [...] Bogate je odpustil prazne. (Preberite Lk 1,46-56)

Marija, Jezusova mati, je bila zmožna združiti ljubezen in nežnost z gorečim upanjem na korenito spremembo.

Jezus je rekel: “Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in vas spomnil vsega, kar sem vam povedal. (Preberi Jn 14,15-31)

Jezus nas ni pustil same. Pred svojo smrtjo je svojim učencem zagotovil svojo navzočnost preko Svetega Duha za vse čase. Sveti Duh živi v nas, nas tolaži, nas podpira in nas navdihuje, da dan za dnem živimo kot učenci Jezusa Kristusa.

Naj se veselijo nebesa, zemlja naj se raduje, naj buči morje in kar ga napolnjuje. Naj vriska od veselja polje in vse, kar na njem raste, tedaj naj vriskajo vsa drevesa v gozdu pred Gospodom, ker prihaja, ker prihaja sodit zemljo; sodil bo svet s pravičnostjo, ljudstva po svoji zvestobi. (Preberi Ps 96)

Mnogi psalmi nas vabijo, da hvalimo Gospoda. Človeška bitja niso edina, ki pojejo hvalo Bogu; vse stvarstvo sodeluje v tem. Stvarstva nočemo zaščititi le zato, ker ga potrebujemo za svoj obstoj, temveč ker smo del njega in ker se čudovit Božji načrt razteza na vse, kar živi.

PDF

Ne pozabimo na gostoljubnost!

András — 2019-01-14T17:43:33Z

Ne pozabite na gostoljubnost. Ker so bili nekateri gostoljubni, so namreč pogostili angele, ne da bi se zavedali. (Heb 13,2)

Kot neprekinjena nit srečanj mladih se romanje zaupanja, ki se je začelo v Taizéju pred nekaj desetletji, danes nadaljuje na vseh celinah.

Na vsakem od teh srečanj je ena izmed najbolj nepozabnih doživetij gostoljubje, tako za mlade udeležence kot tudi za tiste, ki jim odprejo svoja vrata.

Avgusta 2018 smo lahko v Hong Kongu znova merili vrednost gostoljubja. Srečali smo se mladi iz vseh azijskih držav in zunaj nje, vključno z mladimi iz držav, ki so bile v konfliktu in ki jih še vedno zaznamujejo rane iz zgodovine, ki še potrebujejo zdravljenje.

Sedemsto udeležencev je prišlo iz različnih pokrajin celinske Kitajske. Prisotnost mladih iz tolikih držav in dobrodošlica, ki so jo prejeli pri družinah v Hongkongu, je bil znak upanja.

Mladi azijski kristjani se pogosto združujejo v manjšinskih skupinah znotraj širše družbe, ki se zelo hitro spreminja. Trudijo se, da bi črpali moč iz svoje vere v Kristusa in živeli kot sestre in bratje v Cerkvi.

Vse od Evropskega srečanja mladih v Madridu naprej, skozi celo leto 2019, tako v Taizéju kot tudi Bejrutu, Cape Townu in drugod, bomo globlje razmišljali o različnih vidikih gostoljubja.

Naslednji predlogi so utemeljeni v veri; kristjane pozivajo, da v Bogu odkrivajo vir gostoljubja. To nas vodi k dvomu v našo podobo Boga: Boga, ki ne izključuje, ampak sprejema vsakogar.

Z brati vidimo, da izkušnja gostoljubja vključuje ne samo kristjane iz različnih Cerkva, temveč tudi pripadnike drugih verstev in neverujoče.

Ali bomo sredi trenutnih težav, ko se zdi, da se nezaupanje širi, lahko skupaj zbrali pogum za življenje v gostoljubnosti in širjenje zaupanja?

Prvi predlog: V Bogu odkrivajmo izvir gostoljubnosti

Vse od začetka vesolja je bil Bog pri svojem delu skrivnosten. To prepričanje je v osrčju poetičnih zgodb o stvarjenju na začetku Svetega pisma. Bog razmišlja o tem, kaj prinaša v bitja in jih blagoslavlja: Bog vidi, kako je stvarstvo dobro. Celotno vesolje je globoko ljubljeno od Boga.

Včasih tako malo razumemo Boga, vendar gremo lahko naprej v zaupanju, da nam Bog želi srečo in nas vse sprejema brez kakršnihkoli predpogojev. Bog sam je vir gostoljubnosti.

Še več, po Kristusu je Bog šel tako daleč, da je postal eden izmed nas z namenom, da bi človeštvo pritegnil k sebi in nas pozdravil. Ta Božja gostoljubnost se dotika globin naših duš: preplavlja in presega vse človeške meje.

• Ali nas ob nevarnostih, ki nas danes ogrožajo, prevzema malodušje? Da bi naše upanje ostalo živo, se prepustimo duhu čudežev; naokrog glejmo z očmi, polnimi občudovanja.

• Sami ali z drugimi prebirajmo Sveto pismo, začenši z evangeliji, ki pripovedujejo o Jezusovem življenju. Morda ne bomo vsega razumeli takoj; včasih bo potrebno poiskati dodatne razlage. Iti skupaj k izviru žive vode, k Svetem pismu, nam bo pomagalo še bolj zaupati v Boga.

In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. (Lk 15,20)

Kaj pripoveduje prilika, ki jo najdemo v Lukovem evangeliju (Lk 15,11-32), o Božji gostoljubnosti?

Drugi predlog: Bodimo pozorni na Jezusovo prisotnost v naših življenjih

Bog nam ponuja gostoljubje, ki samo z našo svobodno odločitvijo postane resnično občestvo z njim.

Jezus nam kaže, da je Bog ljubezen, ki nam ponuja prijateljstvo. Kristus skromno stoji na naših vratih in trka. Kot reven človek upa in v zameno čaka na našo gostoljubnost. Če mu nekdo odpre vrata, bo vstopil.

S preprosto molitvijo mu odprimo pot do naših src. Tudi takrat, ko komaj čutimo njegovo prisotnost, Kristus prebiva v nas.

• Molitev v cerkvi, četudi le za trenutek; zjutraj ali zvečer nameniti nekaj časa, da svoj dan zaupamo Bogu – to so stvari, ki nas notranje izgrajujejo. Spominjanje na Kristusovo navzočnost nas tudi osvobaja naših strahov – strahu pred drugimi, strahu, da nismo dovolj dobri, zaskrbljenosti zaradi negotove prihodnosti.

• Ko nimamo dovolj časa, lahko povemo Kristusu o sebi in drugih – tistih, ki so nam blizu, ali drugih, ki so daleč stran – z nekaj kratkimi besedami, kot šepet. Lahko mu povemo, kaj je v nas in česa ne razumemo vedno. Nekaj besed iz Svetega pisma lahko v nas ostaja skozi cel dan.

Vstali Kristus je dejal: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.« (Raz 3,20)

Kaj mi pomaga, da slišim Kristusa? Kaj mi pomeni, da »mu odprem vrata«?

Tretji predlog: Sprejmimo naše darove in tudi naše omejitve

Bog sprejema vse v nas tako lahko tudi sami sebe sprejemamo takšne, kot smo. Tu se prične pot zdravljenja, ki ga potrebujemo vsi.

Hvalimo Boga za naše darove. Sprejmimo tudi naše slabosti kot vrata, skozi katera k nam vstopa Bog. Da bi nas lahko spremljal še naprej in nam pomagal spreminjati naša življenja, Bog želi, da najprej sprejmemo sebe.

Sprejemanje naših omejitev nas ne dela pasivne pri dejanjih nepravičnosti, nasilja in izkoriščanja človeških življenj. Nasprotno, strinjanje z našimi omejitvami nam lahko da moč za boj s pobotanim srcem.

Sveti Duh, ogenj, ki je skrit globoko v nas, popolnoma preoblikuje vse, kar nasprotuje življenju v in okoli nas.

• Da bi lažje odkrili naše darove in sprejeli svoje omejitve, poiščimo nekoga, ki nas bo prijazno poslušal, nekoga, ki nam bo pomagal zrasti v življenju in v veri.

• Pomembno je, da v naši molitvi naredimo prostor za slavljenje. Združuje naš obstoj. Skupna molitev v pesmi je nenadomestljiva, saj ji sledi odmev v naših srcih.

»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« (Mt 11,28-30)

O kakšni teži in kakšnem počitku govori Jezus? Česa se lahko naučim od njega?

Četrti predlog: Poiščimo v Cerkvi kraj prijateljstva

Če želimo deliti naše zaupanje v Boga z drugimi, potrebujemo kraje, kjer ne najdemo le nekaj prijateljev, ki jih dobro poznamo, ampak prijateljstva, ki so dovolj široka, da vključujejo tudi tiste, ki so drugačni od nas.

Župnije in lokalne skupnosti združujejo različne generacije in ljudi iz različnih družbenih in kulturnih okolij. Tam je zaklad prijateljstev, ki je včasih premalo raziskan in ki ga moramo dobro izkoristiti.

Če bi bila vsaka lokalna Cerkev kot gostoljubna družina, kjer smo lahko to, kar smo, s svojimi dvomi in vprašanji, brez strahu, da bi bili sojeni …

Cerkev je povsod, kjer piha veter Svetega Duha, kjerkoli žari prijateljstvo s Kristusom. V nekaterih državah na jugu obstajajo majhne krščanske skupnosti, kjer se v svoji vasi ali soseski v veliki meri zavzemajo za druge. So lahko vir navdiha tudi za druge države?

• Dobro je, da se redno dobivamo z drugimi v majhnih skupinah za molitev in deljenje, hkrati pa je tudi pomembno, da podpiramo življenje večje krščanske skupnosti v našem kraju ali vasi. Ali je lahko naša majhna skupina, na primer, pozorna do tistih, ki pridejo k nedeljskem bogoslužju, pa tam ne poznajo nikogar?

• Kristus želi združiti v eno občestvo vse, ki ga ljubijo in mu sledijo, ne glede na njihovo versko pripadnost. Skupno gostoljubje je pot do enotnosti. Ali ne moremo večkrat povabiti vse tiste okoli nas, ki svojo vero izražajo na drugačen način, da molimo skupaj?

Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. (Jn 19, 26-27)

Ob vznožju križa je nastala nova družina, ki je bila rojena iz Jezusove želje. Kako lahko danes živimo kot bratje in sestre?

Peti predlog: Urimo se v velikodušnem gostoljubju

Božje gostoljubje je za nas klic: da bomo sprejemali druge ne takšne, kot želimo, da so, ampak kakršne v resnici so; da nas bodo sami sprejeli na svoj, ne naš način.

• Postanimo možje in žene dobrodošlice, da bomo nekoga poslušali, povabili koga na obrok, se približali revežu, namenili prijazne besede tistim, ki jih srečujemo …

• Ob velikem izzivu, ki ga predstavljajo migracije, poiščimo načine, da lahko gostoljubnost postane priložnost ne le za tiste, ki so dobrodošli, ampak tudi za tiste, ki sprejemajo. Osebna srečanja so nepogrešljiva – lahko na primer poslušamo zgodbo migranta ali begunca. Srečanje s tistimi, ki prihajajo od drugod, nam bo pomagalo bolje razumeti naše lastne korenine in poglobiti našo identiteto.

• Poskrbeti moramo za zemljo. Ta čudoviti planet je naš skupen dom. Ohranimo ga gostoljubnega tudi za prihodnje generacije. Pomembno je, da prenovimo naše življenjske sloge, da delamo vse za prekinitev nesmiselnega izkoriščanje virov in se borimo proti različnim načinom onesnaževanja in zmanjševanju biotske raznovrstnosti. V solidarnosti s stvarstvom bomo odkrili veselje, ki izhaja od tu.

Jezus je dejal: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40)

Vsem sem vam dal zgled, kako moramo s trdim delom pomagati slabotnim in se spominjati besed Gospoda Jezusa, ki je rekel: ›Večja sreča je dajati kakor prejemati.‹ (Apd 20,35)

Kdaj sem imel izkušnjo, da je darovanje prineslo srečo?
Se zavedam, da moram tudi jaz nekaj prejeti od drugih?

[1]

[1] Photo: Cédric Nisi

Skupaj odpirati poti upanja

András — 2017-06-15T22:01:00Z

V začetku septembra 2016 je postaja Romanja zaupanja na Zemlji zbrala 7500 mladih Afričanov v mestu Cotonou, v Beninu. Tema srečanja se bo nadaljevala ter nas navdihovala tudi v letu 2017: skupaj – ne sami, ampak ob podpori drug drugega – odpirati poti upanja – v nas samih, okoli nas in za človeško družino.

Eno izmed vprašanj, postavljenih v Cotonou, je bilo: »Da bi ohranjali naše upanje, kako naj izstopimo iz pasivnosti, v kateri smo zlahka zadovoljni s čakanjem na spremembo od zunaj? Kakšne oblike zaveze so na dosegu roke vsakogar?«

Za vse, ki so iz drugih celin, je pomembno, da slišijo, koliko Afričanov si prizadeva za večjo pravičnost v političnih in gospodarskih odnosih: to je eden izmed pogojev za njihovo resnejše predvidevanje gradnje prihodnosti v njihovih državah.

Da bi soustvarili svojo prihodnost, vse več mladih v Afriki želi izkoristiti svoj velik ustvarjalni potencial. Tako bodo lahko prebudili pogum v mladih iz drugih delov sveta, ki se soočajo s podobnimi situacijami.

Da bi še naprej nadaljevali tako v Taizéju kot tudi povsod drugod ta razmislek, ki se je pričel v Cotonouju, so tu štirje predlogi, ki nas bodo vodili k odpiranju poti upanja.

Poskušali bomo najti načine za odkrivanje, kako te predloge udejanjiti s preprostostjo, eno od treh stvarnosti – skupaj z veseljem in usmiljenjem, – ki jih je želel brat Roger postaviti v središče življenja taizéjske skupnosti.

(1) Po Johannesburgu (1995), Nairobiju (2008) in Kigaliju (2012) je bila četrta postaja romanja zaupanja na zemlji organizirana v Cotonouju, v Beninu, od 31. avgusta do 4. septembra, na podlagi povabila katoliške in metodistične Cerkve v državi. Poleg udeležencev iz Benina je 7500 mladih prišlo večinoma iz Toga (800), Nigerije (550), Gane (100), Burkine Faso (160) in Slonokoščene obale (50). Zastopanih je bilo dvajset afriških držav, prisotnih pa je bilo tudi šestdeset Evropejcev iz petnajstih držav. Na delavnicah in forumih so v večini govorili v angleščini, francoščini in jeziku fon, pri bogoslužju pa so bile vključene tudi pesmi v jezikih yoruba in mina.

Prvi predlog: Trdno stati v upanju; to je ustvarjalno

Proti upanju je Abraham veroval, da bo postal oče mnogih narodov. (Rim 4,18)

To upanje je za nas kakor varno in zanesljivo sidro duše. (Heb 6,19)

Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj. (Lk 18,17)

V današnjem negotovem svetu smo vznemirjeni zaradi nasilja, trpljenja in krivic. Vse stvarstvo ječi, kot da bi podoživljalo bolečine poroda. Tudi Sveti Duh ječi, hkrati pa je ta Duh opora našemu upanju (prim. Rim 8,22.26). Kaj lahko storimo?

Vera je preprosto zaupanje v Boga. Ne ponuja nam že pripravljenih odgovorov, ampak nam ponuja možnosti, da nismo paralizirani od strahu ali obupa. Vodi nas k vključevanju in nas postavlja na pot. Preko tega se zavedamo, da evangelij na široko odpira obzorje upanja, ki presega vse naše upe.

Upanje ni slepi optimizem, ki zapre oči pred resničnostjo, ampak je zasidrano v Bogu. Je ustvarjalno. Znamenja tega lahko že najdemo na najbolj brezupnih krajih na zemlji.

Si bomo upali verjeti v navzočnost Svetega Duha v naših srcih in v svetu? Se lahko zanesemo na njegovo prisotnost, čeprav je neviden?

Naj naša vera ostane preprosta kot je zaupanje otroka! To ne pomeni, da mora vsebina naše vere oslabeti, ampak da se okrepi to, kar je v središču: Božja ljubezen do človeštva in vsega stvarstva. Sveto pismo pripoveduje zgodbo o tem; od prvotne svežine preko vseh ovir in celo človeške nezvestobe. Bog se nikoli ne naveliča ljubiti: naj to sporočilo ohranja v nas živo upanje!

Če želite, da smo mi sami in tisti, ki so nam blizu, prežeti s tem sporočilom, je potrebno, da se pogosteje zbiramo skupaj ob molitvi. Preprosta lepota molitve odraža nekaj skrivnostnosti Boga in lahko vodi do osebnega srečanja z Bogom.

Drugi predlog: Poenostaviti naša življenja z namenom deljenja izkušnje

Jezus pravi: Sem krotak in v srcu ponižen. (Mt 11,29)

Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. (Mt 10,8)

Jezus je rekel bogatemu mladeniču: »Pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim /…/ Nato pridi in hôdi za menoj!« (Mt 19,21)

Lakomnost – tekma za denar in uspeh – vodi k nepravičnosti in razočaranjem. Duh deljenja, h razvijanju katerega nas vabi evangelij, je ena izmed poti upanja, ki jo moramo danes odpreti.

Izbira preprostega življenja je izvir svobode in veselja. Tako življenje postane manj naporno. Preprostost pomeni prozornost srca. Čeprav le-to ni lahkoverno, zavrača nezaupanje. Je nasprotje dvoličnosti. Omogoča nam brez strahu vstopiti v dialog z vsemi, ki jih srečujemo. Jezus nam kaže na kakšen način.

Kar zadeva materialne stvari, si nenehno prizadevajmo za bolj preprosto življenje. To nam bo navdih za medsebojno delitev nasproti človeškemu trpljenju, ponižujoči revščini, preizkušnjam migrantom ali nesoglasjem po svetu.

Podpirajmo drug drugega v uresničevanju pogumnih znamenj upanja v naših soseskah, pri študiju ali na delovnih mestih, s pomočjo družbenih ali okoljskih zavez.

Kako lahko živimo v večjem sožitju s stvarstvom preko preprostega in urejenega življenjskega sloga, da bomo lahko na ta način prispevali v boju proti ekološkim katastrofam in globalnemu segrevanju? Ta boj ni le za voditelje narodov; vsak lahko, na primer, porablja več lokalnih izdelkov, večkrat uporablja javni prevoz…

Ali lahko to vprašanje ostane živo v naših srcih: ali sem pripravljen slediti Kristusu, ki je nežen in ponižnega srca, izbrati pripadnost Njemu za vedno v preprostem 'Da', v duhu radodarnosti?

Tretji predlog: Biti skupaj, da omogočimo živo izkustvo evangelija

Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. (Apd 2,46)

Moja beseda in moje oznanilo nista bila v prepričevalnih besedah modrosti, temveč sta se izkazala Duh in moč, zato da vaša vera ne bi temeljila na človeški modrosti, ampak na Božji moči. (1 Kor 12,4-5)

Ne pozabite na gostoljubnost. Ker so bili nekateri gostoljubni, so namreč pogostili angele, ne da bi se zavedali. (Heb 13,2)

Sveto pismo pripoveduje zgodbo o dveh možeh, Petru in Korneliju, ki sta si močno nasprotovala, vendar sta se srečala ter tako odkrila resnico, ki jima je bila prej neznana. Morala sta biti skupaj, da sta razumela, da Sveti Duh ruši zidove in združuje tiste, ki mislijo, da so si tujci. Življenjska moč evangelija se pokaže šele, ko smo skupaj. (Preberi poglavji 10 in 11 v Apostolskih delih.)

Ko so kristjani razdeljeni po veroizpovedih ali znotraj iste Cerkve, je sporočilo evangelija nejasno. Ali bomo lahko hodili skupaj, ne da bi nas naše razlike ločevale? Če bomo mi kot kristjani našli način, da pokažemo, da je možna edinost v naši različnosti, bomo s tem pomagali celotnemu človeštvu, da bo bolj povezana družina.

Kristus združuje v eno skupnost moške in ženske, otroke in ostarele, vseh obzorij, jezikov in kultur, in tudi tiste iz držav, ki so si v preteklosti nasprotovali. Naj najdemo preproste načine kako to pokazati v krajih, kjer živimo.

Z namenom, da skupnost ostane živa, je poklicana, da gre ven iz sebe. Ali lahko razvijemo gostoljubje, ki je podobno Božjemu, do kristjanov, ki imajo zelo različna stališča od našega? Takšna odprtost srca zahteva prizadevanje za 'prevod', saj so si lahko različne veroizpovedi in prepričanja kot tuji jeziki drug do drugega.

Če še živi spomin na nestrpnost med kristjani tekom zgodovine in vse vezi še niso razvozlane, se bomo kljub temu upali sprejeti drug drugega, si odpuščati, in se odpovedali ugotavljanju, kdo je imel prav in kdo ne? Ni sprave brez odpuščanja.

Gostoljubje gre z roko v roki s prepoznavanjem drugačnosti drugih. Ko nam njihova prepričanja ostajajo nerazumljiva, smo lahko vsaj pozorni na njihovo pristnost. Potrebna je prvina praznovanja pri odkrivanju drugih!

Četrti predlog: Naj raste prijateljstvo, da bi pripravili pot miru

Zato Jezusa ni sram, da jih imenuje brate. (Heb 2,11)

Jezus pravi: Eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite 'oče', kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. (Mt 23,8–9) Kdor koli namreč uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je moj brat, sestra in mati. (Mt 12,50)

Jezus pravi: Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. (Lk 13,29)

Prispevati k miru in mednarodni pravičnosti je še ena izmed poti, ki jo lahko odpremo danes.

Mir se na zemlji začne v srcu vsakega človeka. Najprej moramo spremeniti svoje srce, in ta sprememba zahteva preprosto preureditev: da omogočimo, da Božji Duh prebiva v nas, da sprejmemo mir, ki se bo razširil in ga bo ene osebe posredovala drugi. »Dosezi notranji mir in tisoči okoli tebe bodo rešeni.« (Serafim Sarovski, ruski menih, 1759–1833)

S svojim življenjem pišimo nove strani preproste solidarnosti, ki presegajo pregrade in stene: fizični zidovi, ki so zgrajeni v različnih delih sveta, kot tudi zidovi nevednosti, predsodkov in ideologij. Bodimo odprti za druge kulture in miselnosti.

Ne smemo dovoliti zavračanja tujcev, ki želijo vstopiti v naša srca, saj je odklanjanje drugih seme barbarstva. Namesto da vidimo tujce kot grožnjo našim življenjskim standardom ali naši kulturi, jih lahko sprejmemo kot člane iste človeške družine? Zakaj ne gremo obiskati beguncev, jih preprosto spoznati in poslušati njihove zgodbe? Potem – kdo ve? – lahko sledijo naslednji koraki solidarnosti.

Kako lahko spoznamo druge, ki so drugačni od nas? In delimo z vsemi, ki mislijo drugače, v dialogu, kjer zares lahko prisluhnemo drug drugemu, ne da bi razpravljali, še preden razumemo drugo osebo. Obvarujmo se obsojanja. Gradimo mostove. Molimo za tiste, ki jih ne razumemo in ki ne razumejo nas.

Znamenja solidarnosti se lahko pomnožijo izven meja verstev. Srečanje z verniki drugih verstev nas spodbuja k poglabljanju poznavanja lastne vere, medtem ko se sprašujemo, kaj nam Bog želi povedati in podariti preko teh bratov in sester, ki so tako drugačni od nas.

Pogum usmiljenja

András, Gabor — 2016-06-15T14:14:00Z

Skozi leto 2015 smo v Taizéju iskali poti za vključevanje v novo solidarnost; te so danes tako nujne. Povsod po svetu se pojavljajo nove oblike stisk – migracije, ekološke in socialne – ki so izziv za verujoče različnih verstev pa tudi za neverujoče.

Oboroženo nasilje povzroča razdejanje v imenu nehumane ideologije. Če želimo ostati razsodni, moramo nadaljevati »romanje zaupanja« kot pot za upiranje strahu, ki nastaja zaradi negotovosti. Še bolj nujno je, da tisti, ki iščejo – ali že živijo – globalizacijo solidarnosti, podpirajo drug drugega.

Med besnenjem nevihte je hiša, zidana na skali, ostala trdna (Mt 7,24-25). Svoja življenja želimo graditi na besedah Kristusa, da bo tako naša skala narejena iz nekaj osnovnih svetopisemskih resničnosti, ki so dostopne vsem: veselje – preprostost – usmiljenje. Brat Roger je vse to postavil v srce življenja naše skupnosti v Taizéju; omogočale so mu, da je nadaljeval tudi v težkih časih. Te resničnosti je vključil v skupnost, da se je lahko vračal k njim dan za dnem.

Te tri besede nas bodo vodile na našem potovanju skozi naslednja tri leta. V letu 2016 bomo pričeli z usmiljenjem, v istem duhu kot Leto usmiljenja, ki ga je oznanil papež Frančišek.

Evangelij nas kliče, da pričujemo o Božjem sočutju. Tukaj je pet predlogov, ki v nas prebujajo pogum usmiljenja.

Brat Alois

Prvi predlog
Zaupajte sebe Bogu, ki je usmiljenje

Ti pa si Bog, ki odpuščaš, milostljiv in usmiljen, počasen v jezi in obilen v dobroti. (Neh 9,17)

Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče. (Lk 6,36)

Glede na Sveto pismo je Bog usmiljen, z drugimi besedami milostljiv in dober. Skozi pripovedovanje prilike o očetu in njegovih dveh sinovih (Lk 15) nam Jezus kaže, da Božja ljubezen ni odvisna od dobrega, kar storimo; dana je brezpogojno. Oče ljubi sina, ki mu ostaja zvest skozi celo življenje. In že drži razprostrte roke tistemu, ki ga je zapustil, četudi je še vedno daleč stran.

Bog je ustvaril človeka po svoji podobi. »Bogu ste všečni s tem, ko nosite v sebi bogopodobnost. Imejte srce, polno milosti in dobrote, če želite biti odeti v Kristusa.« (Bazilij iz Cezareje, četrto stoletje)

Božja ljubezen ni samo za trenutek ampak za vedno. Z našim sočutjem smo lahko odsev te ljubezni. Kot kristjani delimo z drugimi verujočimi skrb, da vedno postavimo usmiljenje in dobroto v center naših življenj.

++ Sprejmimo Božjo ljubezen. Bog nikoli ne zapira svojega srca pred nami in njegova zvestoba dobroti je naša stalna zaščita, tudi ko se spotaknemo zaradi krivde. Če opazimo, da smo se oddaljili od Boga, se ne smemo ustrašiti vračanja, da bi lahko položili svojega zaupanja vanj. Bog vedno prihaja, da bi se srečal z nami.

++ Molitve ne smemo razumeti kot napornega iskanja, ampak jo raje sprejmimo kot trenutek, ko se ustavimo in zadihamo, da nas Sveti Duh napolni z Božjo ljubeznijo in nam omogoči, da nadaljujemo življenje usmiljenja.

Drugi predlog
Odpuščati spet in spet

Oblecite si čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte. (Kol 3,12-13)

Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. (Mt 18,21-22)

Božje odpuščanje nikoli ne zataji. Skozi svoje celotno življenje ter tudi na križu je Kristus odpuščal; nikogar ni obsojal.

Da bi vedeli, kaj nam je bilo odpuščeno, in da bi sami odpuščali – to je ena izmed najbolj osvobajajočih radosti. To je vir notranjega miru in vest o tem nam želi Jezus predati.

Cerkev, zbirališče vseh, ki ljubijo Boga, je poklicana, da se po usmiljenju preoblikuje. »Ko Cerkev posluša, ozdravlja in zbira, postaja to, kar najbolj žari – občestvo ljubezni, sočutja, varnosti, jasen odsev vstalega Kristusa. Nikoli oddaljena, nikoli v obrambni drži, osvobojena vseh stisk. Taka Cerkev lahko ponižno izžareva vero neposredno v naša človeška srca.« (Brat Roger)

Božje sporočilo odpuščanja ne sme biti uporabljeno za opravičenje zla ali krivic. Nasprotno, sporočilo je tisto, ki nas osvobodi, da smo sposobni spoznati svoje napake, kot tudi napake in krivice okoli nas in v svetu. Na nas je, da naredimo prav, kar se da narediti prav.

++ Poskusimo odpustiti – tudi sedemdesetkrat sedemkrat. Če je rana prevelika, moramo poskusiti iti naprej, korak za korakom. Preden se pojavi želja po odpuščanju, jo velikokrat prekriva senca krivic, ki smo jih trpeli.

++ S svojo odprtostjo lahko pokažemo, da je Cerkev skupnost usmiljenja, brez diskriminacije do vseh okoli nas; s svojo gostoljubnostjo, z omejevanjem svojih kategoričnih sodb, z varovanjem zatiranih, s sprejemajočim in dobrotljivim srcem…

Tretji predlog
Približevati se situaciji stiske; sami ali z drugimi

Če daješ lačnemu, kar imaš sam rad, in sitiš revežu grlo, bo vzšla v temi tvoja luč in tvoja temina bo kakor poldan. (Iz 58,10)

Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim? (1Jn 3,17)

Ikona milosti prikazuje Kristusa, ki gleda na nas z ljubeznijo in nam pripoveduje zgodbo o dobrem Samarijanu (Lk 10): mož leži na pol mrtev ob robu ceste, mimo gresta tako duhovnik kot Levit, k njemu pa pristopi le tujec iz Samarije, ga oskrbi in ga pripelje v gostišče.

Usmiljenje odpre naša srca za težave drugih, za skrite oblike stisk, za materialno revščino ter tudi za druge oblike trpljenja: otroka, ki gre skozi težavno obdobje, družine v stiski, brezdomca, mladostnika, ki ne vidi več smisla življenja, starejšega osamljenega, pregnanca – kot tudi za tiste, ki nimajo dostopa do izobrazbe, umetnosti ali kulture.

V revnih je prisoten Kristus in upa na naše sočutje ter nam govori: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti.« (Mt 25) »Iz sočutja Kristus nase prevzame trpljenje vsakega človeškega bitja. V svoji dobroti skrivnostno deli trpljenje, ki je v vsakem človeku do konca sveta.« (Maksim Spoznavalec, sedmo stoletje)

Ko smo v preizkušnjah ranjeni, Kristus poskrbi za nas. Njegov pogled naklonjenosti se razkrije v podobi nekoga, ki nam je blizu, včasih skozi osebo, ki se jo prezira, kot na primer Samarijana v priliki.

++ Upajmo se približati, sami ali z drugimi, situaciji stiske okoli nas, na naši poti. Usmiljenje ni čustveno ampak zahtevno, ne pozna meja. Zakon jasno postavi meje dolžnosti, medtem ko usmiljenje nikoli ne pravi: »Dovolj je; opravil sem svojo dolžnost.«

Četrti predlog
Širjenje usmiljenja na socialne dimenzije življenja

Jaz sem Gospod, ki delam dobro, prav in pravično na zemlji. (Jer 9,23)

Oznanil ti je, o človek, kaj je dobro, kaj Gospod hoče od tebe: nič drugega, kakor da ravnaš pravično, da ljubiš dobrohotnost in ponižno hodiš s svojim Bogom. (Mih 6,8)

V Božjem srcu vsa človeška bitja predstavljajo eno družino. Tako se usmiljenje razteza še v širše dimenzije.

Če želimo, da globalna solidarnost postane realnost, moramo ojačati mednarodne ustanove, ki demokratično postavljajo zakonodajo s ciljem, da bi zagotovili večjo pravičnost in ohranjanje miru.

Dolg revnih držav je velikokrat povzročen s strani mogočnejših držav in korporacij, ki izkoriščajo vire revnejših držav. Četudi se nam zdi nemogoče, da bi kaj spremenili, se moramo zavedati, da je odpustek teh dolgov pot k ponovni vzpostavitvi pravičnosti. V kontekstu drugačnem od današnjih dni, nas Sveto pismo spomni: »Če tvoj brat poleg tebe obuboža in se ne more več vzdrževati, ga podpiraj, kakor da bi bil tujec ali gostač, da bo mogel živeti poleg tebe!« (3Mz 25,35)

Po celotnem svetu so ženske, moški in otroci prisiljeni zapuščati svojo domovino. Njihov beg v njih ustvarja motivacijo, ki je močnejša od vsake ovire. Bogate države se morajo zavedati, da nosijo del odgovornosti za rane zgodovine, ki so pripeljale do množičnih migracij, predvsem iz Afrike in Bližnjega Vzhoda.

++ Pomembno se je zavedati, da prihod beguncev in migrantov sicer povzroča velike težave, vendar je hkrati tudi pozitivna priložnost. Tisti, ki trkajo na vrata držav, ki so bogatejše od njihovih, jih navdihujejo, da živijo v solidarnosti z njihovimi državami. Ali jim ne pomagajo pridobivati nove vitalnosti? S skupnim reševanjem izzivov, ki jih predstavlja val migrantov, si lahko države Evropske skupnosti povrnejo dinamiko, ki je v mirovanju.

++ Iti moramo preko strahu do tujcev in kulturnih razlik. Tak strah je razumljiv – tisti, ki velikodušno sprejemajo begunce, so velikokrat utrujeni. Strah se ne bo zmanjšal s tem, da se ogradimo z zidovi. Iti moramo nasproti tistim, ki jih še ne poznamo. Namesto, da vidimo v tujcu grožnjo za naš standard ali kulturo, se raje vprašajmo, če ni nujno, da sprejmemo člane ene in iste družine ljudi?

Peti predlog
Usmiljenje za vse stvarstvo

Šest dni delaj, sedmi dan pa počivaj, da si odpočijeta tvoj vol in osel in si oddahneta sin tvoje dekle in tujec! (2Mz 23,12)

Šest let sej na svoji zemlji in spravljaj njene pridelke! Sedmo leto pa jo pusti, naj počiva in leži neobdelana. (2Mz 23,10)

V jeziku svojega časa nas Sveto Pismo vabi, da smo sočutni do okolja, da spoštujemo vsa živa bitja, da ne obdelujemo zemlje brez vsake previdnosti. Kristjan iz Mezopotamije je zapisal: »Sočutno srce ne more stati pri miru in gledati še najmanjšega zla ali žalosti v stvarstvu.« (Izak Sirski, sedmo stoletje)

Primarne žrtve ekoloških katastrof so običajno najrevnejši. Učinki klimatskih sprememb že sedaj silijo mnoge, da zapustijo kraje svojega bivanja.

Zemlja pripada Bogu, ljudje smo jo prejeli kot darilo. Zaupana nam je bila velika odgovornost: skrbeti za planet, ne pa zapravljati njegovih virov. Zemlja je omejena in tudi ljudje moramo pristati na svoje omejitve.

Zemlja je naš skupen dom in dandanašnji trpi. V luči okoljskih katastrof, izumiranju celotnih vrst, ogroženi biotski raznovrstnosti ali masovnemu izginjanju gozda ni prostora za brezbrižnost.

++ Kako lahko izrazimo solidarnost s celotnim stvarstvom? Z določitvami, ki zaznamujejo naše vsakodnevno življenje, z resnim premislekom o naših dejavnostih z vidika potrošnikov ali državljanov, z zavestno odločitvijo za bolj preprost življenjski stil. Preprostejši način življenja je lahko vir veselja. Obstajajo ljudje, ki se odločijo za iniciative, kot je denimo postenje za okolje in pravico vsak prvi dan v mesecu. Taki koraki kažejo Božjo milost za vse in vsakogar, ki je del našega skupnega doma, Zemlje. To ni nekaj izbirnega, je pogoj, da lahko živimo na njej v sreči.


2016_Pogum usmiljenja

Učenje pesmi

2015-11-02T23:00:00Z

Izberite spev – odprl se vam bo v novem oknu. - Spevi / inc-chants, WideLayout